Kaj je tisto, kar nas v mladosti izoblikuje in nas naredi takšne, kakršni smo? Kakšen je vpliv staršev na odraščanje otrok in mladostnikov? Zakaj nekateri mladostniki zaidejo na stranska pota in kakšno vlogo imajo pri tem njihovi starši? Le nekaj vprašanj, na katera išče odgovor zelo kontraverzni režiser Larry Clark s pomočjo Edwarda Lachmana v filmu Ken Park.
Začetek filma je hkrati zelo tragičen, a po drugi strani tudi učinkovit. Mladenič z imenom Ken Park se s praznim nasmehom, sredi belega dneva, na javnem kraju, ustreli v glavo in svoje dejanje posname z video kamero.
Zakaj? Kaj se mu je v življenju zgodilo tako hudega, da ni več našel izhoda? Morda se resnica skriva v zgodbah njegovih prijateljev, na katere se osredotoči film.
Shawn je nadobuden mladenič, ki pa od mame prejme le kakšno zlobno žaljivko, zato poskuša priznanje ljubezni izsiliti vsaj od mlajšega brata. A Shawnov resnični problem tiči v hiši njegove punce, kjer že dlje časa občasno spi z njeno mamo.
Kot spoznamo, je slednja očitno ujeta v klišeju srečne ameriške družine, kjer ona, kot bivša navijačica in njen mož, kot bivša športna zvezda, živita "sanjsko" življenje srečnega predmestnega para, z ljubkima hčerkama.
Problem tiči le v tem, da se je njen mož očitno (pre)hitro postaral, medtem ko ona sama želi ohraniti večno mladost, če ne drugače tudi s tem, da zapelje fanta svoje najstniške hčerke.
Ob hvalah veliko mlajšega ljubimca si lahko namreč ustvarja sliko večne mladosti, čeprav dobro ve, da bo okritje resnice (ki enkrat mora priti na dan) verjetno uničilo njeno družino.
Claude je občutljiv mladenič, ki sicer ljubi svoje starše, a mu slednji vračajo predvsem z nerazumevanjem in neodobravanjem njegovega stila življenja. Nad njim je še posebej razočaran oče, ki bi si želel sina, bolj podobnega sebi, torej močnega, grobega in mačističnega, ne pa nekega "pobabljenega" skaterja, ki se ne zna niti normalno oblačiti. In to mu tudi stalno dopoveduje.
Toda resnica tiči povsem drugje, namreč v dejstvu, da si tudi oče sam želi več ljubezni, pa tega noče priznati. V kratkem odnosu med Claudovim očetom in dedkom tudi spoznamo, da je oče očitno dobil svojo čustveno zaprtost pri svojem očetu, a ga to vse bolj bremeni, saj se tudi sam (čeprav pod vplivom pijače) zaveda, da to ni tisto, kar bi rad bil. Tako želi od sina na silo dobiti pozornost in ljubezen, kar pa se seveda ne more končati dobro.
Tate je nekoliko zagrenjen in malce preveč vase zaverovan mladenič, ki živi s svojimi starimi starši. Slednja sta sicer povsem prijazna, toda hkrati ne moreta dobro razumeti vseh stistk in težav, preko katerih gre Tate, zato slednji vse bolj sovraži harmonijo, ki jo lahko vsak dan vidi med dedkom in babico.
Njun še vedno romantični odnos je namreč obratna slika vsega, kar na čustvenem področju premore Tate, zato postaja vedno bolj jezen in njegove sadomazohistične igrice nakazujejo, da bo ves njegov bes enkrat nepričakovano in neustavljivo izbruhnil iz njega, a takrat ne bo več poti nazaj.
Zapeljiva Peaches je vzgajana pod strogim nadzorom versko blaznega očeta, ki se je po smrti vsoje žene posvetil natančnemu študiju in sledenju svetega pisma. Še huje je, da v svoji hčerki vidi sliko svoje žene in tako podzavestno želi, da bi hčerka ostala neomadeževana in njemu pokorna.
A tak pritisk pri Peaches naleti ravno na obraten efekt, saj se izven nadzora očeta, spremeni v divjo nimfomanko, ki preko neskončnih orgij izživlja svoje frustracije in morda tudi slabo vest, ki ji jo tako učinkovito vceplja oče.
Ken Park je zelo kontraverzen film, ki pa izjemno dobro prikaže vse probleme, ki se porajajo med starši in otroki, od zlorabljanja, čustvene otopelosti pa do popolnega nerazumevanja.
Zelo zanimiv aspekt je tudi vpliv televizije, ko npr. mlajša hčerka gospodinje, ki zavaja fanta svoje starejše hčerke, dolge ure preždi pred propagandnimi spoti in filmi, ki poveličujejo lepotne ideale mladostnega in perfektnega izgleda.
Morda je prav tako mladostno pranje možganov krivo, da je njena mama postala obsedena z mladostjo (in mladimi ljubimci) in verjetno bo šla tudi hčerka po njenih stopinjah.
Potem je tu še nasilni Claudov oče, ki najraje gleda bizarni šov Jerryja Springerja in ob vseh tamkaj prikazanih čudakih, čuti vedno večjo mržnjo do svojega sina.
Pa tu ne gre zgolj za absurdnost samega šova, kjer so po vsej verjetnosti tako nastopajoči, kot tudi njihovi pripetljaji čiste izmišljotine, temveč je glavni problem sama smiselnost prikazovanja takih ekstremov in absurdov, saj ljudje na žalost pričnejo šov primerjati tudi s svojo okolico in bližnjimi ljudmi, to pa seveda lahko vodi v popolno popačeno sliko, kjer se "napake" (oziroma drugačnosti), smatrajo za nekaj napačnega in grdega, namesto da bi poskušali razumeti, kaj nekdo občuti in misli.
Še en (negativni) vpliv televizije (in medijev nasploh) pa se kaže v Tatovi zgodbi, kjer mladenič, zaradi pritiska zunanjega sveta, ki se mu ne zna prilagoditi, živi v svojem svetu popačenih idealov in podob, ter tako edino zadovoljitev nejde le še ob "vzdihovanjih" teniških igralk, medtem ko se sam vse bolj oddaljuje od resničnega življenja.
Režiser Larry Clark je po filmu Mularija, zopet posnel zelo kontraverzen film, s katerim sivi lase samozvanih moralistov. A ?e lahko v grobem re?emo, da se je Mularija ukavarjala predvsem s posledicami in samim življenjem mladine, pa Ken Park iš?e predvsem vzroke za popa?enje vrednot in morale sodobne mladine.
Seveda je veliko lažje re?i in verjeti, da se take stvari ne dogajajo, toda tudi to je neke vrste življenje v lažnem svetu, katerega resni?na podoba pa se na žalost pokaže šele, ko je že prepozno.
Ken Park res ni film za sramežljive, saj se po uvodnih kadrih, kjer erotika še poteka bolj ali manj brez prikaza najbolj intimnih delov ?loveških teles, kmalu sprevrže v povsem odkrit in na trenutke morda res malce preve? direktne prikaze seksualnosti, ?eprav je potrebno hkrati re?i, da imajo tudi ti kadri nek svoj smisel v celotnem kontekstu filma.
Morda največji absurd filma pa je, da razlogov za samomor Kena Parka v bistvu niti ne izvemo povsem natan?no, temve? so podani zgolj v nekaj minutah, seveda pa se glede na zgodbe njegovih prijateljev, lahko že mislimo, kako in zakaj se je odlo?il za tako drasti?en korak.
Če se torej sprašujete, zakaj v Ameriki (in na žalost vedno pogosteje tudi drugod po svetu) mladi ljudje pridejo v šolo in pomorijo množico svojih sošolcev ter u?iteljev, ali pa zakaj mladi zbežijo od doma, se predajo drogi in prostituciji itd., potem si oglejte Ken Park in verjetno vam bo marsikaj bolj jasno.
*Ken Park, drama (režija: Larry Clark, Edward Lachman, scenarij: Harmony Korine, igrajo: James Ransone, Tiffany Limos, Stephen Jasso, James Bullard, Mike Apaletegui, Adam Chubbuck, Wade Williams, Amanda Plummer, Julio Oscar Mechoso idr., distribucija: Cankarjev dom.
Ocena: jabolko ne pade dale? od drevesa (9/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v ve?jih slovenskih mestih
