Končno je prišel tudi v Slovenijo! Film, ki je buril duhove že odkar je padla prva klapa. Pravzaprav že odkar je Mel Gibson rekel, da bo posnel film o Kristusovem križanju. Jasno, Kristus je pač verska ikona, cerkveni trademark, večni komercialni hit in neizčrpna snov filozofskih debat. Dovolj bi bilo že, če bi Gibson posnel film, v katerem bi Kristus dve uri povsem negibno meditiral in takoj bi se na eni strani znašli tisti, ki bi v tem našli bistvo krščanstva in vere nasploh, na drugi strani pa bi bili tisti, ki bi tak film razumeli kot kontraverzno zaroto cerkve in njenih institucij. Kristusov pasijon je seveda vse kaj drugega kot meditacija, a bistvo je, da film vsekakor ne bi bil deležen take pozornosti, če bi se naslov glasil npr. Križanje Janeza Novaka.
Kristusov pasijon govori o zadnjih dvanajstih urah Kristusovega življenja, začenši z molitvijo na Oljski gori, nadaljnim Judeževim izdajstvom, obsodbe bogoskrunstva iz strani farizejskih duhovnikov, Petrove zatajitve poznanstva z Jezusom, sojenje Poncija Pilata (tamkajšnjega rimskega upravitelja), ki pa se boji novih uporov in zato razsodbo prepusti kralju Herodu, a slednji Kristusa spet pošlje pred Pilata, ki naposled odloči, naj se Jezusa prebiča, nato pa da množici, v skladu s tradicijo pomilostitve, na voljo zločinca Barabo ali Jezusa.
Toda ljudstvo še vedno zahteva Jezusovo križanje, zato si Pilat (predvsem simbolno) umije roke in Jezusa prepusti ljudstvu, ti pa mu naložijo križ, ki ga more nato odnesti čez Jeruzalem na Golgoto, kjer ga pribijejo, križajo in kjer tudi izdahne.
Kristusov pasijon je film, ki mu vsekakor ne moremo očitati pretiravanja. Zgodba je poznana praktično vsakomur in kogar ni preveč strah biblije, se v njej lahko prepriča, da v filmu ni prikazano praktično nič takega, kar bi bilo v nasprotju z že do sedaj znanim.
Tisto, kar film dela drugačen, pa je njegova človečnost (predvsem v negativnem smislu besede). V filmu sta tako (poleg simbolnega prikazovanja satana) le dva prizora, na katera bi lahko direktno navezali boga, namreč Kristusova smrt (oziroma takojšnja posledica le te) in Kristusovo vstajanje od mrtvih.
Vse preostale verske navezave na film, pa so odvisne od vsakega posameznika in njegovega (ne)verovanja v (ne)obstoj oziroma (ne)avtentičnost Kristusa kot božjega sina.
A tisto, kar je ljudi najbolj šokiralo v filmu, je nasilje. Nasilje? Ja, res je, film je nasilen, vse od nečloveškega izživljanja nad Jezusom, preko krvavega bičanja z zelo pestro izbiro korobačev, bičev, buzdovanov in podobnih mučilnih naprav, pa vse do hreščečega, kosti lomečega zabijanja žebljev in križanja.
Toda hkrati z zgražanjem nad takim prikazom nasilja, se je potrebno vprašati, če je to res pretiravanje? Ne, to v nobenem pogledu ni pretiravanje, temveč zgolj prikaz dejanskega poteka mučenja in križanja, ki je v človeški zgodovini doletelo na deset tisoče, morda celo sto tisoče ljudi.
A v tem je tudi problem človeštva, namreč v zanikanju in olepševanju svoje krute zgodovine. Tako ob misli na Jezusovo križanje pri večini ljudi vlada neka romantična predstava, kako so ga preprosto obsodili, mu naložili križ, ga spodili na Golgoto, ga pribili na križ, kjer je izdihnil in nas s tem odrešil.
Toda ob tem se pozablja človeški faktor sadizma in krutosti, kajti četudi je bil Jezus božji sin, so ga križali ljudje in (na žalost) človeška domišljija pri mučenju drugih ljudi praktično ne pozna meja.
Če se torej zgražamo nad nasiljem v filmu, se dejansko zgražamo nad človeštvom samim, oziroma z drugimi besedami, ne ubij sla (v tem primeru film), če ti ni všeč sporočilo, ki ga prinaša in ki je dejstvo (vsaj kar se tiče nasilja).
Obstaja tudi druga možnost, namreč da si zatiskamo oči in si rečemo, da tako nasilje že ni obstajalo, ali pa da vsaj ne obstaja več. Ampak če pogledamo v Irak, na Bližnji vzhod ali pa kakšno drugo krizno žarišče, postane jasno, da je nasilje še vedno del človeštva in to v nič manj kruti obliki, kot je prikazano v Kristusovem pasijonu.
Z zatiskanjem oči pred problemom nasilnosti človeštva tako zgolj tvegamo, da se nasilje ponovi, kajti največja zaveznika nasilja sta ravno brezbrižnost in zanikanje.
Film bo tako kljub vsej svoji krutosti zares šokiral le popolne idealiste, prepričane v dobroto človeške rase, kakšnega velikega porasta umrljivosti med gledalci pa ni za pričakovati, kljub nekaterim smrtnim primerom v ZDA, kjer pa se seveda pozabi omeniti, da lahko to razložimo že s statistično verjetnostjo naravne smrti (glede na veliko število obiskovalcev).
Kar pa se tiče drugega očitka filmu, o njegovem antisemitizmu, pa je to spet zgolj osebna dilema fanatičnih vernikov, ki v vsem, kar kakorkoli (na negativen način) omenja Jude, vidijo nekaj nemoralnega in rasističnega, pa četudi je to neodobravanje izraelskega ravnanja s Palestinci ali pa vloga Judov v Kristusovem pasijonu.
To seveda lahko po eni strani razložimo z genocidom druge svetovne vojne, ko so prav tako fanatični politiki utemeljevali svoje zločine z biblijsko "dokazano" krivdo Judov, čeprav so se tudi sami dobro zavedali, kakšna nebuloza je to, toda direktna posledica tega je dandanašnja "preobčutljivost", ki jo je izkusil tudi ta film.
Iz malce bolj nepristranskega stališča pa kmalu ugotovimo, da seveda niso vsi Judje v filmu prikazani negativno, temveč številni žalujejo za Jezusom in mu želijo pomagati, a jih preglasijo fanatiki, ki svoj prav uveljavljajo predvsem s silo in kričanjem svojih nesmislov, to pa je dejansko značilnost vsake nacije, tako v preteklosti, kot tudi še danes.
Vse, kar lahko torej "očitamo" Judom (in kar jim "očita" biblija) je, da so tudi med njimi slabi ljudje in da so se znašli ob nepravem času na nepravem mestu. Kajti ni pomembno, kje bi se Jezus rodil, v Aziji, Afriki, Evropi, Avstraliji ali Ameriki, povsod bi doživel isto usodo, ne glede na narod ali religijo.
Bistvo Kristusovega prepričanja in nauka je bilo namreč nenasilje in medsebojno razumevanje. To pa je trn v peti tistim, ki služijo denar in se na oblasti držijo predvsem z vlivanjem strahu in sovražnih čustev svojih podanikov napram vsemu kar je drugačno ali (na prvi pogled) nevarno.
Tako pridemo do absurdne ugotovitve, da je Jezus v svojih tožnikih in mučiteljih dejansko vzbujal strah, kajti ideja je lahko veliko bolj močna od meča, vsaj dolgoročno gledano.
Toda v Kristusovem pasijonu je odlično prikazana tudi bolj ?loveška stran Jezusa, ko je tudi sam v neprestanih skušnjavah, da bi odstopil od svojega cilja in poti (to skušnjavo simbolizira satan, ki se preko filma pojavlja v obliki ženske s kapuco).
Jezus je tako stalno na preizkušnji, ?e se bo držal na?el, ki jih pou?uje, ?etudi to pomeni njegovo zagotovo smrt, ali pa bo tudi sam podlegel ?loveškemu strahu pred umrljivostjo. Dovolj bi bila že ena beseda in bil bi rešen svojih muk, a s tem bi dal tudi prav svojim mu?iteljem.
Božanskost Jezusa je, ne glede na (ne)verovanje posameznika v resni?nost Jezusovega porekla, vsekakor prisotna v njegovi neomajnosti in mo?i, da se je odpovedal svojemu življenju za ideale, v katere je verjel.
Jezus se je tako verjetno zavedal, da je mu?eništvo eno najmo?nejših orožij za širjenje (neagresivnih) idej in krš?anstvo zagotovo ne bi bilo tako uspešno, ?e bi takrat Jezusa pustili lepo na miru, da bi pridigal svoje ideje in umrl naravne smrti pri 50-tih ali 60-tih letih. V tem primeru bi ga verjetno smatrali za nekakšnega posebneža, idealista, anti?nega hipija, vsi njegovi ?udeži pa bi bili prej kot kaj drugega ozna?eni za prevaro, kajti glavni "dokaz" vseh njegovih ?udežev je prav njegovo vstajenje in vnebovzetje, oboje seveda posledica križanja.
A hkrati je imelo to (posredno) agresivno poreklo krš?anskega nauka tudi svoje negativne plati, ki so se kasneje manifestirale v obliki lastnega nasilju, od križarskih pohodov, nasilnega podjarmljenja ljudstev drugih religij, pa vse do inkvizicij in kurjenja "?arovnic" na grmadah.
Toda, ?e se vrnem k filmu, kljub temu, da film zajema le zadnjih 12 ur Jezusovega življenja, so v kratkih spominih zelo posre?eno prikazane glavne izto?nice Jezusovega življenja, od njegovega ukvarjanja s tesarjenjem in življenja z materjo Marijo (Jožef se je nekam izgubil), njegova pri?evanja vernikom, rešitev Marije Magdalene, prihoda v Jeruzalem, ko so ga še ?astili, zadnje večerje itd.
Svojevrsten ?ar dajo filmi tudi upo?asnjeni kadri, ki po eni strani iš?ejo neke poudarke v zgodbi, po drugi strani pokažejo osebno prizadetost glavnih likov filma, spet po tretji strani dajo gledalcu možnost, da lahko zares za?uti zgodbo in razume sam pomen ter skrajno intenzivnost križanja.
Tudi izbira glavnih igralcev je posre?ena, saj gledalcu dajo ob?utek realnosti, ne glede na religiozno poreklo likov, ki jih igrajo. James Caviezel se tako od romanti?ne ikone božjega sina, preko vseh svojih dvomov, spremeni v nerazpoznavno gmoto mesa in krvi.
Marija je v postavi Maie Morgenstern predstavljena predvsem kot pretresena mati, ki ji ubijejo sina, medtem ko so usmiljeno deviške le njene o?i, Monica Bellucci pa je taka, kot da bi pravkar kon?ala snemanje filma Nepovratno, torej vsa razmršena, nenali?ena, zamazana, ?ustveno pohabljena... pa vendar še vedno na nek na?in fatalna, tako da postane razumljivo, zakaj je lahko Marija Magdalena našla pot v Kristusovo srce (še bolj kot vsi drugi verniki).
Zelo zanimiva je tudi vloga Hrista Shopova, ki Poncija Pilata prikaže v nekoliko manj krvniškem smislu, oziroma ne preve? zainteresiranega za razprtije med ljudstvom, ko ga bolj kot kaj drugega skrbi cesarjeva naklonjenost, s ?imer se film verjetno precej približa resnici takratnega ?asa.
Kristusov pasijon si je vsekakor vredno pogledati, kajti v njem lahko vsak gledalec, veren ali ne, vidi zgodbo o ?loveku, ki je bil mu?en in umorjen zaradi svojih idej in idealov. To pa je tisto, nad ?emer se moramo zamisliti in kar v gledalcu skoraj zagotovo pusti globok ob?utek pretresenosti, zbeganosti in morda celo obžalovanja krivic, ki jih mi sami delamo drugim.
*Kristusov pasijon - The Passion of the Christ, zgodovinska drama (režija: Mel Gibson, scenarij: Benedict Fitzgerlad, Mel Gibson, igrajo: James Caviezel, Monica Bellucci, Claudia Gerini, Maia Morgenstern, Hristo Shopov, Luca De Dominicis idr., trajanje: 127 minut, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: ...in bil je tudi križan za nas... (10/10)
