Najbolj znana in najbolj seksi plenilka grobnic se je ponovno preselila iz računalniških ekranov na velika platna. Lara Croft še v drugo išče starodavne zaklade, ki niso namenjeni temu, da bi jih kdo našel, razlika je le v tem, da ima tokrat tudi licenco za ubijanje Njenega Veličanstva. Podobnost z Jamesom Bondom ni zgolj naključna.
Lik Lare Croft je iz moralnega stališča namreč precej vprašljiv, vsaj če bi vprašali kakšnega arheologa, ki mu s "čačkami" popisana tablica gline pomeni prav toliko, kot poln zaboj zlatnine. Laro pač zanimajo predvsem stvari, ki bi se jih dalo unovčiti, medtem ko za sabo pusti veliko razdejanje, ki uniči, če že ne drugega, vsaj zgodovinsko zanimive artefakte.
Jasno, le koga bi zanimalo delo pravega arheologa, ki večino svojega dela preždi v pisarni ob preučevanju najdenih predmetov. Za potrebe filmske industrije je pač potrebno prirediti življenje in delo arheologa čimbolj zanimivo, še najbolje tako, da jim dodamo nekega negativca, ki bo poskušal z arheološkimi najdbami podrediti svet. In tako ubijemo dve muhi na en mah: prvič sta negativec in njegova tolpa odgovorna za kakršnokoli uničenje arheoloških najdišč, kot drugo pa je početje agentov-arheologov upravičeno iz perspektive borbe za skupnost in boljši jutri.
Dobro, dovolj dlakocepljenja, saj od zgodbe ki je nastala iz računalniške igre tako ali tako ne moremo pričakovati kaj drugega kot popolno razdejanje. Imamo torej Laro Croft, tokrat na lovu za Pandorino skrinjico, ki jo želi obnoreli Nobelov nagrajenec uporabiti za vzpostavitev nove svetovne ureditve. Tu pa se v zgodbi znajde že prva (velika) luknja.
Kot lahko razberemo iz besed norega znanstvenika, je njegov načrt pobiti svetovno prebivalstvo, razen seveda tistih izjem, ki bi si lahko plačale svoj obstoj. Hja, zanimiva in vsekakor zelo profitna ideja, toda za Nobelovega nagrajenca in načrtovalca genialnih podvigov, ki smo jim priča v filmu, vsekakor povsem nerealna in neživljenjska zamisel. Bo po svoji mojstrovini morda sam sortiral smeti na odlagališčih? Bo mogoče prijel za krtačo in počistil zamazano stranišče? Bo mogoče prijel za matiko in si sam pridelal to kar namerava pojesti? Če torej že sam ne vidi zmote v svojem načrtu, zakaj mu noben od pomočnikov ne zavpije na uho, da mu milijarde dolarjev ne bodo pomagale, če z njimi ne bo mogel ničesar kupiti, oziroma ne bo nikogar, ki bi mu lahko plačal, da bi zanj postoril ta ali on opravek? Hja, jasno je zakaj ne! Ker mu preprosto ni treba! On je tukaj zato, da dela nesmiselne (a na prvi pogled zelo hude) grožnje, njegovi pomočniki pa so tu zato, da se streljajo, sabljajo in tepejo, ter v končni fazi končajo kot "kanonenfutter" za pozitivca. Logika tu ni potrebna (še manj pa priporočljiva). To so pač zakoni Hollywooda.
Vlogo Lare Croft je tokrat zopet prevzela vroča Angelina Jolie, brez katere film vsekakor ne bi funkcioniral niti na ravni akcijskega filma drugega (B) ranga (brez možganov, a z dobro akcijo). Angelina tokrat zopet uspešno združi nezadržno žensko privlačnost s samostojnim in uporniškim karakterjem sodobne ženske in tako svoj lik približa tako moškemu, kot tudi ženskemu občinstvu. Prve privlačijo pač ustnice, obline in zaradi mrzle vode ter tesne obleke poudarjene "pritikline", druge pa odločnost in neomajnost njenega duha.
Klub vsemu pa je tokrat v nasprotju s prvim delom Tomb Riderja pri liku Lare zaznati nek premik k želji po malce bolj ustaljenem (mirnem?) življenju, ali pa vsaj želja po osebi, ki bi ji lahko nudila oporo v najtežjih časih. No, za tako pustolovko je primerna partija seveda le moški njenega - divjega kova, ki mora biti hkrati ubijalska mašina na dveh nogah, a po drugi strani zabaven in privlačen na pogled. A še preden se moški oboževalci Lare Croft (oziroma kar Angeline) pričnejo veseliti, da ima tudi najbolj neromantična ženska svojo šibko točko, pride bridko spoznanje, da smo moški slabiči brez hrbtenice ali samokontrole, ki sta nam, bolj kot ljubezen, pomembna denar in slava. Hja, to pa vsekakor olajša Larino odločitev o njenem (začasnem?) samskem stanu, ter verjetno nekoliko pomiri feministke, ki so v liku Lare Croft morda videle tipičen primer moškega šovinizma.
Kaj pa Pandorina skrinjica? Osnovna ideja je sicer zanimiva, a bolj ko gre film proti koncu, bolj je razvidno, da mora ta artefakt iz Grške mitologije vsebovati še kaj več kot le smrtonosno bolezen. Jasno, če bi se v skrinjici skrivala le uničevalna sila, potem Lari (ko enkrat premaga zlobneže) pač ne bi preostalo drugega, kot da jo brcne v najtemnejšo luknjo, kjer je noben ne bi več našel. In iz tega razloga je potrebno vsem takim predmetom dodati še nekaj pozitivnega, nekaj kar bi se dalo uporabiti tudi v dobre namene, kar pa seveda tudi dobrega človeka spravi v veliko skušnjavo.
Seveda pa je druga zgodba, kako so ustvarjalci filma od Pandorine skrinjice prišli do stvarjenja življenja. Prav bal sem se, da bo film trajal še malce dlje in tako dovolil, da nam kakšen Raeljanec prične razlagati, da so skrinjico (in z njo življenje) prinesli vesoljčki...
Kljub vsemu pa film ni povsem za odmet. Še posebej v prvem delu tudi vsebinsko obeta kar precej, se v nadaljevanju posveti predvsem spektakularni akciji, kjer glavno vlogo seveda odigra Lara (ki tokrat po gibčnosti prav nič ne zaostaja za svojo računalniško verzijo), proti koncu pa film zapade v preveč neotipljive in abstraktne vode (podobno kot že v prvem filmu).
Omenil bi še zabaven prizor, kjer lara kitajskega samuraja premaga z "angleško" tehniko mečevanja - z bajonetno puško. Pač, kot Angleži radi počno stvari: mirno, z načrtom, strukturno, širokopotezno, morda na videz malce okorno, toda v slogu. Hja, mogoče boste sedaj dvakrat premislili, preden boste ob naslednjem obisku Londona zopet brili norce iz stražarjev pred Buckinghamsko palačo.
* Lara Croft: Tomb Raider - Zibelka življenja (režija: Jan de Bont, scenarij: Dean Georgaris, igrajo: Angelina Jolie, Gerard Butler, Noah Taylor, Ciaran Hinds, Djimon Hounsou, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: z dobro akcijo se daleč pride (7/10)
