Letošnji filmski festival LIFFe se odvija s polno paro. Do danes so na festivalu izdali že 30.000 vstopnic, precej projekcij pa je že razprodanih. V Cankarjevem domu vsak dan potekajo tudi pogovori z gosti festivala; danes ob 13.30 bo v Štihovi dvorani (po zadnji predstavi DemoKino, jutrišnja namreč odpade!) Cankarjevega doma pogovor z Davidom Grassijem, ob 16.45 (po projekciji filma Čakalnica) bo pogovor z Režiserjem in igralcem Zekijem Demirkubuzom, ob 21.00 (po projekciji filma Ples v treh korakih) bo pogovor s predstavnikom distribucijske družbe Stefanom Fantauzzijem, ob 21.45 (po projekciji filma Vojak) pa pogovor z Igralcem Mohammadom Bakrijem.
In sedaj k Slabi vzgoji. Leta 1980 v pisarno uspešnega (homoseksualnega) režiserja Enriqueja Godeda (Fele Martinez) vstopi mlad igralec Ignacio (Gael Garcia Bernal, ki smo ga lahko na festivalu videli lani v odličnem filmu Pasja ljubezen), ki se predstavi kot režiserjev prijatelj in sošolec iz katoliškega internata, kjer sta živela v šestdesetih letih.
Enriqueju ponudi v ogled scenarij, ki opisuje njuno otroštvo v internatu, kjer sta doživela prve spolne izkušnje in tudi prvo nadlegovanje s strani ravnatelja internata, pedofila očeta Manola (Daniel Gimenez Cacho).
Enrique se odloči, da bo film posnel, vendar se zadeva zaplete, ker Ignacio (ki zdaj nastopa pod umetniškim imenom Angel) želi v filmu odigrati vlogo transvestita Zahare, ki mu je Enrique ni pripravljen dati.
Spreta se in Ignacio odide neznanokam. Enrique se odloči, da bo obiskal majhen kraj na podeželju, kjer naj bi Ignacio stanoval. Tam najde njegovo družino in izve, da je Ignacio umrl že pred leti. Za Ignacia se zdaj izdaja njegov brat Juan, ki ga je bratova smrt zelo prizadela.
Film je tako tipično Almodovarski, da režiserja skoraj ni potrebno navajati - popolnoma jasno je, da gre za Pedra Almodovarja. Izrazite barve, močna čutna razsežnost filma, neobičajne spolne prakse, vse to in še več jasno izpoveduje Almodovarjevo avtorstvo.
Morda bi lahko v filmu našli določen politični angažma v smislu implicitne kritike katoliške cerkve. Ampak to je precej problematično. Med drugim zato, ker je sam Almodovar dejal, da njegov "film ni protiklerikalen. Protiklerikalnih filmov sploh ne potrebujemo, saj katoliška cerkev ponižuje samo sebe."
Še eno dejstvo morda govori v prid temu, da Almodovar ni imel namena posneti filma, ki kritizira katoliško licemerstvo na področju spolnosti (čeprav lahko, kot rečeno, Slaba vzgoja izpade tudi kot taka). Filmov s tem namenom je že ogromno. Meni se sicer ne zdi odveč opozarjati na katoliške sistemske spodrsljaje, ampak Almodovar tega res ne potrebuje. Pomenljivost zna svojim filmom dati na drugačne načine.
Slaba vzgoja je popolnoma premo nadaljevanje prejšnjih Almodovarjevih filmov (z izjemo filma Govori z njo). Tako tematsko kot vizualno se popolnoma prilega njegovim prejšnjim, npr. Zveži me, Kika. Ženske na robu žičnega zloma ter Vse o moji materi.
Če bi noter postavili še mladega Antonia Banderasa, res ne bi bilo jasno, ali gre za zgodnejšega ali poznejšega Almodovarja.
Moj problem s tem filmom je verjetno to, da mi je bil film izredno toplo priporočen - in verjetno sami veste, kako je s takimi stvarmi in pričakovanji in tako naprej. Film dejansko je dober, a v primerjavi s prejšnjimi po mojem ne gre za noben presežek - res pa je tudi, da ni prav nič slabši.
Če pod vse potegnem črto, gre definitivno za dober film, vreden ogleda za vse Almodovarjeve fene in za tiste, ki to šele postajajo. Številčne ocene filma pa ne bo.
