Letošnji LIFFe 04 je prispel nekam na polovico. Kar se tiče današnjih spremljevalnih dogodkov, bo ob 16.00 pred filmom Poletna nevihta v Kinu Komuna predstavitev režiserja Marca Kreuzpaintnerja in igralca Kostja Ullmanna (Oba se bosta predstavila tudi ob 20.00 v Linhartovi dvorani) Cankarjevega doma. Ob 22.15 pred filmom 25 stopinj pozimi bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predstavitev režiserja Stephana Vuilleta. In še tale zanimivost - do danes so na LIFFe-u izdali 41.000 vstopnic!
Film Moolaade je leta 2004 posnel senegalec Ousmane Sembene. V mali afriški vasici mama Colle noče podvreči svoje hčere in še štirih punčk procesu obrednega obrezovanja spolovil, saj zaradi posledic tega t.i. očiščevanja umre visok odstotek punčk.
Colle izreče urok, ki punčke ščiti pred obrezovalkami in le ona ga lahko tudi prekliče. Vaško skupnost njeno stališče močno polarizira in razburi. Vaški svet starešin vztraja pri tem, da naj se obrezovanje na vsak način izvede, kajti neobrezane punce med tradicionalnimi moškimi ne morejo najti snubca.
Sin vaškega poglavarja, ki se je pravkar vrnil iz Pariza, da bi se poročil z Collino hčerko Amsatou, očetove in nasploh plemenske zadrtosti ne more več prenašati, zato se očetu upre in se postavi na stran žensk, ki nasprotujejo obredu.
Vaški moški sklenejo, da so za ta emancipacijski izbruh, ki tako zvrtinči inertni tradicionalni patriarhat, krivi radijski sprejemniki, ki jih ženske poslušajo. Vzlic tega se odločijo zapleniti ženskam vse radijske sprejemnike in jih sežgati na vaškem trgu (heh, kill the messenger!).
Poleg tega močno pritisnejo na Collinega moža, da naj ženo prisili k preklicu uroka. Ko vse ostalo odpove, se Collin mož v svoji nemoči zateče k nasilju in Colle javno prebiča, ampak vse zaman.
Ko zaradi obrezovanja umre še ena punčka, se ženske odločno postavijo na Collino stran in tradicionalistični del prebivalstva mora priznati poraz.
Moolaade je pravzaprav optimističen film, saj temelji na prepričanju, da je svet možno spremeniti tudi z izključno političnim delovanjem. Demonstrira nam moč ljudske emancipacije in nakaže možnost ponovnega ovrednotenja in spremembe okostenelih izročil, ki avtomatično izgubijo legitimnost, ko se jim v iskanju novega normativnega okvira odpove dovolj velik del prebivalstva.
Afriška vasica je tako metafora za državo, morda celo za svet. Opazimo lahko spopad med nasiljem in močjo, ki uteleša politično misel Hannah Arendt, da se nasilje začne tam, kjer se moč konča. Nasilje je komplementarno moči in v svoji čisti obliki nastopi takrat, ko moči ni več.
Zato v filmu spektakularno bičanje na vaškem trgu - po njem posežejo vaščani, oziroma Collin mož kot njihova ekstenzija, iz čiste nemoči, da bi Colle z drugimi sredstvi prisilili v preklic uroka.
Še en vidik filma se mi zdi pomemben. Moolaade namreč prevrže v naših logih splošno sprejeto sliko, da je politično delovanje posamezniku v tradicionalistični družbi tuje. Če naj bi že kdo bil sposoben kaj spremeniti v njihovi družbi, je to t.i. zahodni svet, ki pa si ob takih vprašanjih često diplomatsko umije roke, češ da so to njihove kulturne prakse, v katere se mi nimamo pravice vmešavati - s pogosto pripombo, da jih itak ne razumemo (kar pa žal ni nič manj pogosto res).
Ousmane Sembene pa nam pravi, da se motimo v obeh točkah. Prvič, politično delovanje je možno povsod - utelesi se lahko celo v povprečni prebivalki patriarhalne skupnosti. In drugič, (pogojno rečeno) naprednejše struje (kakor se rad označi tudi Zahod) so v takih primerih, kot ga kaže Moolaade, moralno zavezane intervenirati, ne glede na vse kulturne razlike.
Obstajajo kulturne in verske prakse, ki enostavno niso sprejemljive, niti za nas, niti za del tistih, ki so jim vsakodnevno podvrženi. Obrezovanje ženskih spolovil ali npr. kamenjanje do smrti enostavno ni sprejemljivo, kulturne in verske razlike gor ali dol. Vsi smo dolžni delovati v smislu odpravljanja tovrstnih pojavov. Morda se bi to stališče zdelo kakšnemu antropologu rahlo heretično, ampak tu bi se osebno odločno postavil na Sembenovo stran, kakor jo seveda sam razumem.
Edini resen problem, ki se mi tu kaže, je določanje vloge razsodnika v teh rečeh. Kdo je poklican, da sodi, kaj je in kaj ni sprejemljivo? Verjetno je še najbolj trdna kar Sembenova, pravzaprav razsvetljenska, pozicija; pravico, celo dolžnost, do komentiranja in vrednotenja določene razsežnosti družbenega bivanja ima vsak posameznik, politično delovanje pa je omejeno na tiste, ki so tem praksam neposredno podvrženi. Vrednot pač ni možno izvažati, možno pa je spodbujanje k prevpraševanju tistih že obstoječih.
Kaj se zgodi, ko nekdo deluje v skladu z radikalno drugačnimi načeli od zgoraj navedenih, si pa lahko te dni ogledate na CNN-u in Al-Džaziri.
