15. Ljubljanski filmski festival LIFFe se preveša v zadnjo tretjino, ampak še vedno je pred nami veliko število projekcij in pogovorov z gosti. Pogovori in spremljevalne prireditve večinoma potekajo v Cankarjevem domu, kjer je poleg Kinodvora, Komune in Viča jedro dogajanja.
Nedokončana zgodba je film iranskega režiserja Hassana Yektapanaha. Režiser Mazdak Taebi in snemalec Mehdi Baghayan se med snemanjem dokumentarca o ilegalnih prebežnikih čez iransko - turško mejo priključita avtobusu prebežnikov, ki si želijo v Evropo, a še preden se skupno potovanje dobro začne, ju zaradi negodovanja potnikov šofer sredi ničesar vrže ven iz avtobusa.
Mazdak se kljub vsemu odloči, da bo film dokončal, in z Mehdijem začneta zasledovati svoje nesojene protagoniste - ko pa jih končno ujameta, jih vse skupaj zajame ekipa obmejne policije in vojske, in vse kaže, da so vsi skupaj v resnih težavah. No, filmarja potem prepričata policaja, da so vsi oni pravzaprav igralska ekipa, ki snemajo film, policaj pa jih nato izpusti in svoji ekipi ukaže odhod.
Skupinica nadaljuje pot proti meji in jo tudi doseže, vendar jih tu prestrežejo vojaške enote in vse vsesplošnem streljanju nekaterim uspe prečkati mejo, nekaterim pa ne.
Stvar, ki me je pri filmu zbodla in bodla, je stalno prisotna komična komponenta, ki se mi zdi pri taki tematiki odveč. Sicer vem, da tule v udobni Ljubljani nisem v poziciji, da bi se spuščal v moraliziranje in v deljenje napotkov, kako da je treba dotično problematiko upodobiti, ampak prav ta humornost me pušča zmedenega, kaj je režiser želel povedati.
Če je bil njegov namen s smehom razvodeneti ali omiliti tragiko situacije, mu je uspelo - ampak ne vem, čemu to služi. Zakaj prikazovati tragično usodo prebežnikov, potem pa med posamezne zgodbe za comic relief vgraditi skeče?
Če pa zgoraj napisano pustim ob strani, mi je bil film všeč, predvsem to, da nas ponovno opomni, da ti problemi obstajajo, da je na svetu mnogo držav, kjer ljudje rajši tvegajo življenje sebe in svojih otrok, kot da bi ostali tam - in da trdnjava Evropa pri tem ni ravno a big fat load of help!
Ob tem, ko na italijansko Lampeduso prihaja ladja za ladjo sestradanih, bolnih in mrtvih prebivalcev Afrike, vrhunska svetovna diplomacija poziva k enakomernejši porazdelitvi bogastva, ustvarja ne vem kakšne organizacije za pomoč "Tretjemu" svetu in se nasploh vztrajno trudi, da bi v humanitarni luči nekako osmislila svinjarije, ki jih skupaj z ZDA počne po vsem svetu.
Oziroma prosto po Noamu Chomskem, problemi, ki na svetu nastajajo zaradi t.i. Zahodnega sveta, so tako veliki, da za njihovo upravičevanje potrebujemo res visoko izobrazbo. Preprostemu človeku je popolnoma jasno, da trenutna situacija v svetu ni dobra, velekapitalisti in vrhunski politiki pa se vedejo, kot da ni nobene potrebe po radikalnem prevrednotenju svetovne ureditve in da je kapitalizem tista edina prava in stabilna ureditev. V tem so podobni verskim pridigarjem, ki imajo le svojo vero za tisto edino zveličavno in pravo, vsi ostali so pa heretiki.
Menim, da pri nas potrebujemo pogostejše opominjanje na globalne probleme, po možnosti brez skoraj vedno implicitno prisotne stigmatizacije tistih, ki nanje dejansko opominjajo. Nedokončana zgodba je tu dodala svoj košček, pa čeprav le nekaj sto gledalcem, ki so film ogledali.
