Sekcija Posvečeno letošnjega Liffa je bila namenjena Kim Ki-duku, najbolj kontraverznemu in zato (na zahodu) tudi najbolj poznanemu korejskemu režiserju. Tako smo si poleg njegove epske čustvene odisejade Pomlad, poletje, jesen, zima ... in spet pomlad, ki je v začetku letošnje pomladi že gostovala v naših kinih, lahko ogledali še tri njegove druge filme in sicer Neznan naslov (2001), Obalna straža (2002) in Samaritanka (2004).
Obalna straža je zagotovo Kimov najbolj politično angažiran film, ki govori o nesmiselnosti delitve korejskega polotoka, kot tudi o večnem grozečem strahu pred nevidnim sovražnikom, kar pa je tema, ki postaja vse bolj aktualna tudi v zahodnih državah (še posebej onstran Atlantika).
Zgodba govori o skupini mladih vojakov, ki so zadolženi za varovanje meje s Severno Korejo v bližini morja. Še posebej pozorni morajo biti na morebitne vohune, pred katerimi jih stalno svarijo poveljniki.
Ambiciozni vojak Kang (Dong-Kun Jang) prekipeva od želje, da bi se proslavil s prijetjem vohuna, v svojem zanosu pa neke noči ustreli lokalnega mladeniča, ki se je prišel na plažo zabavat s svojim dekletom Mi-yeong (Ji-a Park).
Slednja po incidentu zblazni in prične povzročati stalne težave jeznemu bratu Cheol-guju (Hye-jin Yu), ko se stalno vrača na mesto tragedije. Toda tudi Kangu gre vse slabše, ko zaradi občutkov krivde izgublja stik z realnostjo, dokler ni nazadnje odpuščen iz vojske.
Toda Kang se vrne in na vso silo želi spet poveljevati svoji enoti, zmedeni vojaki pa ne vedo, komu naj verjamejo - nekdanjemu tovarišu ali sadističnim oficirjem. Ko nov incident z Mi-yeung poskrbi za dodatne napetosti v enoti, Kang naredi načrt krutega maščevanja, v katerem pa je sam udeležen zgolj posredno, za vse ostalo pa poskrbi strah vojakov.
Obalna straža je film velikih nasprotij, saj po eni strani vsebuje prizore maksimalno eksplicitnega nasilja, po drugi strani pa zna vzpostaviti tudi trenutke izredno osebnega in intimnega ozračja, v večini povezanega z zelo posrečeno fotografijo.
Film na najboljši možen način prikaže nesmiselnost strahu, ki ga poveljniki vlivajo v glave svojih podrejenih, s stalnim svarjenjem pred vohuni iz severa, ki naj bi bili povsod okrog ... a kljub temu ostajajo nevidni.
Jasno, vohunov ni, so zgolj zabave željni domačini, ki postanejo žive tarče naspidiranih in zastrašenih vojakov, ki streljajo na vse kar se premika. Ni važno kdo je tam, v vsakem primeru vojak dobi medaljo, javnosti pa se natvezi novo zgodbico o nevarnosti potencialnih teroristov, za preprečitev katere je vredno žrtvovati nekaj življenj nedolžnih.
Toda preden zamahnemo z roko in si rečemo: "Oh, ti trapasti Korejci!", je vredno opozoriti, da je to precej bolj globalen problem, kot se zdi na prvi pogled.
Zelo zanimiva je npr. primerjava z Ameriko, kjer lahko od 11. septembra slišimo vedno nove zgodbice o teroristih in njihovi nevarnosti. Mali Bush je znal zelo dobro izkoristiti nastali strah in z navezavami teroristov z domnevnim iraškim orožjem za množično uničevanje in prav tako domnevnimi povezavami med teroristi in Huseinom, pričel "osvobajati" Irak.
Orožja ni bilo nikjer, Husein razen moralne podpore ni imel veliko skupnega z Bin-Ladnom, v Iraku je od začetka ameriškega posredovanja umrlo več ljudi, kot pod Huseinovo vladavino ... a kljub vsemu je Bush znova dobil volitve.
Kljub vsem dokazom, da strah pred teroristi vendarle ni upravičen, je s spretno manipulacijo ostala vsaj podzavestna bojazen, da so teroristi kljub vsemu povsod okrog nas in da jih iz njihovih lukenj lahko izbeza zgolj neprestano obsedeno iskanje.
A kot dobro prikaže film Obalna straža, se lahko obsedeno stanje hitro prevesi v osebno obsedenost, ki najprej zahteva žrtve med nedolžnimi, nato pa tudi med krvniki.
Strah je namreč tako močno orožje, da prej ko slej povsem zamegli razumno presojo in se spremeni v dvorezni meč, pod katerim pričnejo umirati ljudje iz lastnih vrst, ki postanejo preveč sumljivi in podobni vohunom/teroristom.
Nasilje in strah namreč zahtevata vedno nove sovražnike, ko pa ti postanejo preveč podobni duhovom, ki so od znotraj votli, od zunaj jih pa nič ni, se dvom preseli na tiste, ki nas obdajajo.
Obalna straža je tako zelo srhljiv prikaz realnosti in svarilo pred morebitnim negativnim razvojem dogodkov v prihodnosti, ki bi znali pripeljati do nastanka novih delitev med narodi in državami, a kot je očitno iz primera obeh Korej, lahko kaj takega prinese zgolj nepotrebno trpljenje, na seznamu bav-bavov pa se lahko znajde vsakdo izmed nas.
*Obalna straža - Coast Guard, akcijska drama (režija in scenarij: Kim Ki-duk, igrajo: Dong-Kun Jang, Jeong-hak Kim, Ji-a Park, Hye-jin Yu idr., trajanje: 91 minut)
