Izguba ljubljene osebe je vsekakor travmatičen dogodek. Človeška minljivost je pač stalnica našega življenja in gotova končna usoda vseh ljudi. Toda starka s koso nas lahko obišče tudi povsem nepričakovano in nam vzame bližnjo osebo, a hkrati s tem umre tudi del nas samih.
Film Ljubezen v mesečini obravnava ljudi, ki so v tragični nesreči izgubili hčerko, oziroma nesojeno nevesto. Kako naj se človek počuti v taki situaciji? Je za to predpisan kakšen kodeks vedenja? Se je po takem dogodku sploh možno vrniti v neko normalno stanje?
Film se osredotoča predvsem na občutke prizadetih ljudi, veliko manj pa na akcijo. Preminulo tako spoznamo zgolj iz fotografij in pripovedovanja njenih bližnjih, kar pa da filmu še nek poseben čar, saj tako po delčkih spoznavamo njeno življenje in tako tudi bolje razumemo občutke, ki spremljajo njeno smrt.
Izredno zanimivo (četudi nekoliko morbidno) je spremljanje različnih obrambnih mehanizmov, ki se jih poslužujejo žalujoči, da bi premagali to bolečino. Nekdo se zakoplje v delo, drugi poskuša vse skupaj zanikati in skriva svoje občutke za svojo hladnokrvnostjo, tretji pa se vda v usodo in na svojo škodo poskuša pomagati ostalim.
Še bolj zanimiv pa je njihov različen odnos do znancev, ki hočejo izreči sožalje. Res je, da je vse skupaj zgolj ponavljanje enih in istih fraz in lepotičenj, četudi preminulega niso niti (dobro) poznali, toda mar ni tudi to nek del (njihovega) žalovanja.
Toda film ne ostane zgolj pri žalovanju, temveč pogleda tudi v prihodnost. Kajti nobena smrt, pa naj je še tako boleča, ne pomeni resničnega konca, temveč je zgolj nek nov začetek. Zgolj od spominov se ne da živeti, zato je bolje, da si človek v takem primeru nalije čistega vina in nadaljuje s svojim življenjem, po najboljših močeh.
Pa vendar, spomin na tak dogodek bo ostal za vedno in tako se je potrebno tudi vprašati, v kakšni luči bi si radi zapomnili izgubljeno osebo. V najlepši luči zagotovo, a postavi se vprašanje, kaj je boljše: resnica, ki morda ni vedno ravno rožnata, je pa zato toliko bolj iskrena, ali pa morda pretiravanje, kjer poskušamo poudarjati zgolj pozitivne stvari, toda tako pozabimo na tiste, najbolj zabavne.
Filmu dajo prav poseben čar odlično izbrani igralci, od Susan Sarandon v vlogi čemerne JoJo, ki svojo žalost ob izgubi hčerke utaplja v jezi, Dustina Hoffmana v vlogi njenega moža, ki skuša ohraniti idiličnost družine ter izredno zanimivi Jake Gyllenhaal (Joe) v vlogi nesojenega zeta slednjih. Prav odnos med temi tremi ljudmi je najbolj zanimiv del filma in morda v nekaterih primerih vodi v nekoliko preveč nenavadne situacije, ki jih samo še stopnjuje nekoliko preveč sentimentalna romanca med Joem in Bertie (Ellen Pompeo), ki je prav tako že doživela podobno tragedijo.
A kljub vsemu je treba vedeti, da četudi se nam njihova dejanja zdijo nekoliko čudaška in nenavadna, ne smemo preveč dvomiti o njihovi verodostojnosti, če tudi sami nismo prestali česa podobnega. Vsekakor zanimiv, sladko-grenak film, za vse ljubitelje dram in seciranja človeških občutkov.
* Ljubezen v mesečini, drama (režija: Brad Silberling, scenarij: Brad Silberling, igrajo: Jake Gyllehaal, Dustin Hoffman, Susan Sarandon, Holly Hunter, Ellen Pompeo, distribucija Creativa)
Ocena: ko je konec lahko nov začetek (7/10)
