Kdo še ni sanjal, da bi obiskal Francijo, še najbolje kar Pariz, mesto ljubezni in sproščenega bohemsko-umetniškega življenja. Kaj pa se zgodi, če se v Parizu znajdeta dve sestri Američanki? Potem se zgodi Busheva Francija! Če še niste ugotovili, kam pes taco moli, naj vam malce razložim besedno igro "Busheva Francija"? To je dežela, hudo drugačna od Amerike, z zelo čudnimi in večinoma proti glavnim likom (seveda Američanom) nastrojenimi ljudmi.
Incidenta se seveda ni potrebno bati, saj tu ne gre za kakšno direktno nacionalistično nestrpnost. Gre zgolj za zgodbo, ki je v svoji osnovi zastavljena tako, da bo prikazala vse najslabše lastnosti Francozov in na nasprotni strani vse najboljše Američanov.
Nič ne rečem, morda boste tudi pri Američanih v tem filmu našli kar nekaj napak, toda zgodba je spet tako spretno zavita, da te napake prekuje v slabosti, ki so jih znali izkoristiti pretkani Francozi.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Imamo dve privlačni mladi Američanki Roxeanne (Naomi Watts) in Isabele (Kate Hudson). Roxeanne živi v Parizu in je pisateljica, poročena s Francozom iz vplivne in bogate družine Charlesom-Henrijem (Melvil Poupaud).
Nestanovitni Francoz zapusti svojo nosečo(!) ženo in hčerko, ravno ko na obisk pride Isabel. Kultivirani Američanki ne zneseta svojega srda nad prevarantom, temveč njegovo podlo dejanje skrivata pred njegovo družino.
A glej si ga zlomka, kot da Francoz ni storil že dovolj hudega, se mu sline pocedijo še po sliki, ki jo je Roxeanne prinesla iz Amerike in je njena družinska dediščina. Kot da Američani ža tako ali tako nimajo premalo tradicije, jih poskuša Francoz še dodatno oskubiti. Predrznost na višku!
In kot je v navadi v "stari Evropi", se na stran požrešnega francoza postavi vsa njegova družina, ki pa kljub temu še vedno prijazno sprejema tudi Roxeanne in njeno družino. Pač tipična francoska zahrbtnost, kajne?
A stvar postane še hujša! Isabele se namreč zagleda v šarmantnega Charles-Henrijevega strica in mu, kot se za naivno Američanko spodobi, podleže na celi črti. Pretkani Edgar (Thierry Lhermitte) zna to seveda izkoristiti in ne traja dolgo, preden Isabela postane njegova "uradna" ljubica.
Sedaj si pa predstavljajte: vsi vedo za to prešuštniško afero (še celo Edgarjeva žena!), a vsi to lepo tolerirajo. Ameriškim konzervativcem in moralistom se bi zameglilo pred očmi (četudi sami na skrivaj počnejo iste stvari).
No, seveda poteče še kar nekaj časa, preden naivni Američanki dotrpita svoje ljubezenske muke ter pokoro in končno pričneta razumevati, da bosta morale poiskati malce drugačne partije.
Njuno stalno pogledovanje navzgor, proti sliki svetnice ter zavetnice žensk in simbolu vsega neomadeževanega, postaja počasi že prav ogabno osladno in kmalu pridemo do zaključka, da očitno ženski zares mislita, da sta lahko devici vsaj v duhu, če že nista več telesno. Hja, verjetno nekaj takega kot Britney Spears.
Verjetno tudi ni naključje, da si Charles-Henri za svojo ljubico izbere Rusi(n)jo. Prevara Američanko, se želi od nje ločiti in jo oskubiti, ter nato poročiti Rusinjo! Simbolika, ki bi jo nemara še Bush zlahka razumel.
In preden se zavemo, nas doleti pravi antiteroristični konec, kjer podleži dobijo okus ameriškega razumevanja "pravične" kazni, Američanki pa se spremenita v samaritanki, svoje ideale pa prodata na dražbi. Zares poučno!?!
Edino, kar gre pohvaliti v celotnem filmu, sta glavni igralki Naomi Watts in Kate Hudson, pa še onidve bosta prepričali zgolj zveste oboževalce. Edina, ki tudi igralsko pokaže nekaj več vsebine, pa je seveda "veteranka" Glenn Close, a na žalost je njena vloga preskromna, da bi lahko reševala film.
Če ste že bili kdaj v Franciji in tam morda tudi spoznali nekaj ljudi, potem lahko film razumete zgolj kot veliko žalitev. Žalitev za Francijo in za Francoze! Seveda, obstajajo tudi taki Francozi, kot so naslikani v tem filmu, ampak zagotovo bi tudi v Ameriki našli takšne Američane.
Toda zakaj se je potrebno obešati na take ekstreme? Naj to počne Bush, če ga to tako veseli in če lahko s tem slepi naivne Američane.
Način, na kakršen so predstavljene francoske ženske, pa je absolutno nesprejemljiv in morda lahko služi zgolj kot uteha kakšni lahkoverni Američanki, da se bo počutila malce bolj samozavestno, ko bo videla, kako da je ona sama po duši veliko lepša od teh nadutih Francozinj.
Ločitev po francosko je film, kjer se človek resno vpraša, če ni bil scenarij morda spisan kar v Beli hiši. Morda lahko film zadovolji lahkoverne Američanke, željne francoskih avantur in šarmantnih ljubimcev. Verjetno bo film tudi všeč ameriškim moralistom in nasprotnikom trenutnega francoskega "izdajstva" Amerike. In morda bo koncu nasedla tudi kakšna kronična romantična duša.
Vsem ostalim, ki Francije še niso doživeli v živo, pa svetujem, da raje še malce počakajo na priložnost, da se na svoje oči prepričajo, kakšne so stvari v resnici. Kdor pa je že bil v Franciji, se bo lahko samo še nasmihal absurdnosti likov te zgodbe.
*Ločitev po francosko, komična drama (režija: James Ivory, scenarij: Diane Johnson, Ruth Prawer Jhabvala, James Ivory, igrajo: Kate Hudson, Naomi Watts, Jean-Marc Barr, Stockard Channing, Glenn Close idr., distribucija: Continental Film)
Ocena: Busheva Francija (2/10)
