Risani odštekani junaki Looney Tunes so ponovno v akciji. Potem ko so pred leti s pomočjo legende košarkaških košev Michaela "Air" Jordana premagali zlobne in brutalne Nezemljane, so se sedaj odločili, da v naša kina spet prinesejo nekaj kaosa in predvsem smeha.
Tokrat se slabo piše Racmanu Tepku, ki zaradi nepriljubljenosti med gledalci, izgubi svojo službo in se z odpuščenim varnostnikom Bobbyjem (Brendan Fraser) odpravi poiskat njegovega ugrabljenega očeta (Timothy Dalton).
A tudi v studijih bratov Warner ne gre vse po načrtih, kajti Zajček Dolgoušček brez Racmana Tepka preprosto ni več smešen, zato morata Dolgoušček in producentka Kate (Jenna Elfman) poiskati Tepka in ga prepričati, naj se vrne k snemanju filmov.
Toda nevede se znajdejo v zlobnih načrtih šefa korporacije ACME, ki hitro angažira vse negativne risane like, da bi onesposobili Dolgouščka in njegove prijatelje. In veselo "maltretiranje" risanih junakov se lahko prične.
V nasprotju s prvim celovečernim filmom Looney Tunes, so risani junaki tokrat ponovno zasedli vloge, v kakršnih jih poznamo že iz risank. Na eni strani imamo torej pozitivce, na drugi pa negativce.
No, nekje na sredi so še čemerni pomagači pozitivcev (tipa Tepko), ki morajo prejemati številne udarce in druga boleča ponižanja in brez katerih bi bile Looney Tunes vsaj pol manj smešne.
In če bo marsikdo vesel, da se film vrača k starim receptom risank večnega boja med pozitivci in negativci, pa to pomeni tudi precej bolj razdrobljeno zgodbo, saj je tako dobrih, kot tudi slabih junakov, zelo veliko, vsekakor preveč, da bi jih lahko smiselno povezali v eno samo zaključeno zgodbo.
Film tako kaj hitro izgubi rdečo nit in prične spominjati na skupek različnih kratkih risnak, v katerih so edina stalnica Tepko, Dolgoušček, Fraser in Elfmanova.
Ponovno vračanje na osnovno zgodbo tako ponekod deluje precej konfuzno in nelogično, nekako v upanju, da mladih gledalcev to ne bo preveč zmotilo.
Velja pa v filmu pohvaliti komičnost, po eni strani že samo komičnost likov, kot jih poznamo iz Looney Tunes risank, po drugi strani pa številne navezave in norčevanja iz filmov, kot so Mumija (Brendan Fraser se ob tem ponorčuje iz samega sebe), Reševanje malega Nema, Batman, Scooby-Doo, Psiho, Možje v črnem, Prepovedani planet, Misija Nemogoče, James Bond (kaj bi drugega v takem filmu počel ex-007 Timothy Dalton), Indiana Jones, Star Wars in tako dalje.
A tu se spet znajdemo na točki, kjer se moramo vprašati, če tako številne parodije na druge filme, ne kažejo zgolj pomanjkanja izvirne ideje za pričujoči film.
In če ste se morda ob prvem filmu zgražali ob ne ravno blesteči igri Michaela Jordana, je tokrat vsa slika še slabša. Brendan Fraser in Jenna Elfman namreč preprosto ne zmoreta prepričljivo komunicirati z risnimi junaki in njuno bolščanje v prazen prostor proti koncu filma postaja že prav moteče.
Vsekakor ne gre oporekati njuni komičnosti in simpatičnosti, toda več kot očitno se je moralo zatakniti nekje med nivojema snemanja prizorov z resničnimi igralci in dodajanjem risanih likov. Interakcija med živimi igralci in risanimi liki je zato pod vsakim razumljivim nivojem, vsaj če upoštevamo razvoj animacijskih tehnik v zadnjih letih.
Nič kaj bolj prepričljiv pa ni Steve Martin, ki se v tokratni vlogi preprosto preveč pači in z vsemi svojimi nepotrebnimi gibi in kriljenjem po zraku morda celo poskuša spominjati na animiran lik, pri čemer pa pogori na celi črti.
Looney Tunes: Ponovno v akciji, bo tako lahko zadovoljil le zveste privržence teh risanih junakov, medtem ko se bodo ostali gledalci po ogledu filma verjetno počutili, kot da jim je na glavo ravnokar padlo nakovalo.
Vse potrpežljive gledalce, pa na koncu odjavne špice, čaka še nagradni bonbonček v obliki dodatne scene.
*Looney Tunes: Ponovno v akciji, akcijska animirana pustolovščina (režija: Joe Dante, scenarij: Larry Doyle, Glenn Ficarra, igrajo: Brendan Fraser, Steve Martin, Jenna Elfman, Heather Locklear, Timothy Dalton idr., distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: z nakovalom po glavi (6/10)
