Po številnih fimih iz nekdanje Jugoslavije (sedaj Srbija in Črna Gora), ki so se ubadali s problemi in krivicami balkanskih vojn, povojne socialne bede ljudi ter političnih konfliktov, ki so v tej državi prisotni še danes, je tokrat v naših kinematografih povsem drugačen film o preprostih ljudeh s povsem vsakdanjimi problemi. Mali svet ne obravnava človeka kot del neke velike, nerazločljive celote, temveč kot subjekt, ki se mora soočati z vsemi lepotami in hkrati tudi težavami tega sveta.
V filmu se na dokaj nenavaden način združijo življenja šestih (in še nekaj) ljudi, ki se v večini med seboj sicer ne poznajo, a jih nekaj usodnih naključij tragi-komično poveže in usodno spremeni njihova življenja.
Zdi se, da Mali svet nekako poskuša spominjati na francosko Amelie, vendar pa mu to spodleti zaradi svoje preprostosti in zatekanja k zelo nenavadnim, lahko bi rekli celo nadnaravnim naključjem.
Tako bi si verjetno nakoliko težko razlagali neprestano udarjanje strele v neposredno bližino glavnih likov. Ne vem, nisem ravno štel, toda približno bi ocenil, da strela udari vsaj 20-krat, kar bi si lahko razlagali kvečjemu z božjim srdom.
Enako je z neprestanim deževjem, ki se vedno pojavi ravno takrat, ko si glavni liki to najmanj želijo in vedno prihaja v valovih, tako da nekaj trenutkov dežuje, v naslednjem kadru (čeprav časovno in krajevno ne prav oddaljenem) preneha, ter v naslednjem spet prične.
In na koga naj bi bil Bog tako zelo jezen? V prvi vrsti očitno na grešnike, saj prav kruto obračuna s policajem, ki ima doma kopico otrok in ženo, on pa raje s trafikantko uživa v izvirnem grehu. Hja, tudi za trafikantko Bog najde svojevrstno kruto kazen, čeprav ne razumem prav dobro, kaj je lahko tako zelo eksplozivnega v trafiki (hm... glede na to, da smo v Srbiji, morda prodaja ročne bombe kot suvenirje?).
Naslednji na seznamu je tatič in prevarant, ki svoji ženi za rojstni dan podari prenosni telefon, ki ga je ukradel moškemu, ki je poskušal pomagati umirajoči ženski. A očitno je Bog tudi malce sadističen, saj tatiča ne namerava ubiti kar v prvem poiskusu, temveč ga prav počasi pripravlja na odhod v večna lovišča.
Potem pa je tu še mali precej strašljivi nerojeni(!) deček, ki nam pravzaprav pripoveduje zgodbo, kako je usoda hotela, da on pride na svet. No, tale dečko je v vsakem primeru hudo grozljiv, nekako kot fantek v Šestem čutu, le da je tokrat on tisti, ki ne obstaja in ga lahko vidijo zgolj določeni ljudje.
No, glede na številne božje intervencije sem skoraj že posumil, če ni morda mali dečko novi mesija, če si Bog tako zelo prizadeva, da bi bil ta otrok spočet. Zgodba o policajih pa tako ali tako izpade kot večni vic o dveh policajih, ki sta vedno v paru zato, da eden sprašuje, drugi pa piše.
Časovna nelinearnost zgodbe v začetku še deluje zanimivo, a na koncu se zdi, da služi zgolj temu, da malce popestri sicer v nekaterih trenutkih precej duhamorno dogajanje v filmu.
Mali svet je film, ki preko prikaza preprostih ljudi, poskuša odkrivati neke globoke filozofije o življenju, a ker nima nobenega pojma, kako priti do nekega logičnega zaključka, so vsi preobrati prepuščeni naključjem in zelo bizarnim odločitvam glavnih likov.
Film, kjer človek na koncu ne ve, kaj je sploh gledal in zakaj je sploh gledal. Morda boste od filma dobili zgolj kronično paranojo pred nevihtami in strelami.
*Mali svet, črna komedija (režija in scenarij: Miloš Radović, igrajo: Miki Manojlović, Lazar Ristovski, Branko Đurić, Gogdan Diklić, Ana Sofrenović, Milan Gutović idr., distribucija: Creativa)
Ocena: Bog vse vidi in vse ve (3/10)
