Svet je ponovno v nevarnosti. Lutkar (Sylvester Stallone) je izumil računalniško igrico, ki povsem zasvoji igralca, na zadnji stopnji pa si ga tudi mentalno podredi, tako da ostane ujet v igrici. In kdo bi bil boljši za reševanje podmladka sveta, če ne ravno mali vohuni, ki so se še v tretje vrnili na naša platna, tokrat v dodatni, tretji dimenziji.
Sama zgodba Malih vohunov 3, je večinoma podrejena akciji in poskusom čimboljšega prikazovanja 3-D efektov, vsebinsko pa bolj ali manj kopira celo kopico drugih filmov. Ideja o igrici, ki igralca "posrka" vase je že hudo stara in izvira že iz filma Arcade (1993), seveda pa so bile videoigrice (in posledično tudi posebni efekti v filmu) takrat še precej "primitivni".
V Arcade je igrica "pogoltnila" igralca tako mentalno, kot tudi fizično, zato je ideja Malih vohunov 3D morda bolje primerjati z Matrico za otroke, saj telo ostane v resničnem svetu, medtem ko je um ujet v navideznem. Podobnost z Matrico se kaže tudi v iskanje legendarnega "Igralca", ki naj bi upornike popeljala do izvira vsega slabega in ga uničil, ter tako osvobodil vse, ki so ujeti v navideznem svetu (oziroma preprečil njihovo zasužnjenje).
Se pa lahko vprašamo, če niso s tem "Igralcem", ki naj bi rešil svet morda namigovali na Gospodarja prstanov, še posebej ko se v vlogi "Igralca" na kratko pojavi Elijah Wood. Vendar pa je to verjetno bolj šala v šali. Oziroma Matrica v Matrici.
Veliko posebnih efektov namiguje tudi na poreklo iz Vojne zvezd, npr. tisto tekmovanje z dirkalnimi vozili (izredna podobnost s Pod Racing), ali pa dvoboj z lasersko-svetlečimi palicami.
Nedomiselna zgodba se kulminira v obremenjenosti tega dela Malih Vohunov s preteklima nadaljevanjema. Tako se preko celotnega filma pojavlja vse več likov, ki smo jih spoznali že v prejšnjih dveh delih, niti ne zato, ker bi se morali, da bi tako pripomogli k sami zgodbi, temveč zgolj zato, ker se lahko. Praktično ni lika, ki bi ga v tem delu pozabili omeniti, tako od dobrih, kot tudi od spreobrnjenih zlobcev.
Poleg celotne vohunske družine Cortez sta iz prvega dela tu še oba spreobrnjena zlobneža Fegan Floop (Alan Cummings) in Alexander Minion (Tony Shalhoub), iz drugega dela pa je tu celotna družina rivalskih vohunov Giggles (Mike Judge, Salma Hayek, Matthew O'Leary, Emily Osment), nori znanstvenik Romero (Steve Buscemi) in lastnik "ubijalskega" zabavišnega parka Dinky Winks (Bill Paxton) s sinom (igra ga Paxtonov resnični sin James Paxton).
Tako na koncu ostane izredno malo prostora za kakršnekoli nove like, tu so le trije igralci in ena igralka (presenetljivo dobra igra tragične fatalke iz strani mlade Courtney Jines) v igrici, ter seveda zlobnež ,ki pa v stari dobri navadi Malih vohunov ni nepoboljšljivo zloben, temveč zgolj potrebuje nekoga, ki ga bo spravil na prava pota.
Sylvester Stallone kot negativec niti ni tako zelo slab, problem je le v tem, da so ga milorečeno naredili za bebčka, ki se pogovarja s svojimi razcepljenimi osebnostmi, ki pa so na žalost pretirane do skrajnosti in izpadejo povsem neresno.
Medtem ko je bila v prvih dveh filmih na prvem mestu predvsem družina, pa tokrat lahko ugotovimo, da sta največjo vlogo v družini Cortes dobila najmlajša Juni (Daryl Sabara) ter Carmen (Alexa Vega), ter njun dedek (Ricardo Montalban), medtem ko se morata starša (Antonio Banderas in Carla Gugino) zadovoljiti zgolj s skupinskim kadrom povsem na koncu filma, z vsemi prej omenjenimi liki iz prejšnjih dveh nadaljevanj.
Tokrat je namreč poudarek predvsem na računalniških igricah, kjer so "mojstri" pač otroci in morda bi iz celotne zgodbe lahko celo povzeli sporočilo, da pretiravanje pri računalniških igricah ni ravno zdravo. Dobro, normalna igrica res ne more "privzeti" igralčevih misli, lahko pa ga v dokaj dobršnji meri zasvoji.
Hkrati pa je dokaj resnično tudi spoznanje, da je v navideznem svetu (računalniške igrice, internet etc.) vsakdo lahko junak z nadnaravnimi sposobnostmi, medtem ko je resnica precej drugačna. Tretji dober nauk pa je spoznanje, da ostareli ljudje vsekakor niso za odmet, temveč jih je potrebno zgolj poslušati, spoštovati in upoštevati, ter jim pustiti možnost, da se uveljavijo.
Še beseda o tretji dimenziji, s katero tako bučno propagirajo film. Tretja dimenzija je in ni. Dobro je zaznavna predvsem pri bolj počasnih predmetih, ki so jih prav namensko posneli tako, da čimbolj izstopijo iz kadra, predvsem vodne kaplje, metulj, govoreča železna krogla, laserska palica... Na drugi strani pa je tretja dimenzija izredno slabo opažena pri hitrih gibih in akciji, ki pa je praktično prisotna preko vsega filma.
3-D očala so pač taka kot so in kdor si je že kdaj ogledal kakšen tak film (oziroma grafiko te vrste), ve kaj ga čaka in povsem neumestno je pri obarvanih lečah pričakovati tako žive barve, kot jih sicer lahko vidimo v filmu. Razlike v barvah so glede na omejitve, za moje pojme, presenetljivo dobro izražene.
Je pa res, da taka grafika in barvne leče niso ravno balzam za oči, ki verjetno res ne utrpijo kakšnih trajnih posledic (vsaj upam), bi pa lahko med filmom zgodbo vsaj še enkrat več preselili na normalen pogled, da bi si gledalci lahko malce odpočili oči.
Mali Vohuni 3-D: Konec igre vsekakor ni tako izviren kot prva dva dela, vendar ima svoje svetle trenutke, predvsem kar se tiče eksotične privlačnosti 3-D prikazovanja, kot tudi glede simbolnih pomenov.
Vidi pa se, da režiser Robert Rodriguez sprva ni nameraval uporabiti te zgodbe kot tretji del Malih vohunov, temveč jo je šele kasneje priredil tem likom in se hkrati pretirano naslonil na prejšnja dva dela. Morda o filmu še največ pove George Clooney, ki v ponesrečenih posnetkih v odjavni špici, o svoji vlogi v tem filmu pove, da bo to verjetno konec njegove kariere.
*Mali vohuni 3-D: Konec igre, mladinska ZF pustolovščina (režija in scenarij: Robert Rodriguez, igrajo: Daryl Sabaro, Alexa Vega, Sylvester Stallone, Antonio Banderas, George Clooney idr., distrbucija: Fivia)
Ocena: Matrica za otroke (5/10)
