Po Grkih so na vrsti za poroko še Italijani. A tokrat ne gre za klasično ljubezensko zgodbo, kjer morata dva zaljubljenca premagati vse življenske ovire (še posebej družinske), preden lahko stopita pred oltar, temveč lahko v Mambu Italianu zaznamo presenetljivo resno zgodbo (ne)toleriranja drugačnosti in vprašanje, kdo je bolj srečen: tisti, ki se podredi družbenim merilom in v nasprotju s svojo voljo spremeni življenje, ali pa tisti, ki se upre stereotipom in neodobravanju okolice in prisluhne predvsem svojemu srcu.
Maria in Gino Barberini sta se v svoji mladosti preselila v Kanado, a svoje rodne dežela nista v bistvu nikoli zapustila. Živita namreč v italijanski mestni četrti, kjer življenje teče v povsem italijansko temperamentnem stilu, z veliko klofutami, vpitjem, italijanskimi psovkami, avtokratskem odnosu staršev do otrok, vse pa je seveda prepleteno v dolgoletno italijansko tradicijo, ki je za nič na svetu ne gre prekiniti.
Čeprav v italijanski družini velja rek, da jo lahko otrok zapusti le na dva načina, če se poroči ali pa če umre, se Angelo Barberini odloči, da se bo odselil od svojih strašev, ki že vse življenje terorizirajo njega in sestro. Za sostanovalca si najde prijatelja iz mladosti Nina, a kmalu se iz prijateljstva razvije precej bolj intimen odnos.
A vse je v redu, dokler se Angelo ne odloči, da bo svojo drugačno usmerjenost priznal staršem. Pri njiju pa naleti na vse kaj drugega kot odobravanje. Prav nasprotno, starša zastrašena z mislijo, kako bo poslej na njih gledala okolica, se odločita, da bosta sina spreobrnila na "prava" pota. V svojo spletko vpleteta še Ninovo sicilijansko! mamo in zabava se lahko prične.
A z vsakim novim skečem ter nerodno komično situacijo gledalec prične spoznavati, da film ne namerava zgolj zbližati tistega, kar se ljubi. Prav nasprotno, na koncu filma nas čaka naravnost šokanten preobrat, ki smo ga povsem nevajeni v filmih tega žanra. Konec nam namreč razkrije, da se ljubezen ne konča vedno pocukrano srečno, temveč da včasih ubere povsem druga pota, ter da tudi prava ljubezen ne zmore vedno premagati vseh življenjskih ovir.
A konca ne moremo šteti za tragičnega, temveč predvsem poučnega. Iz konca je namreč razvidno, da prava sreča lahko izvira le iz razumevanja drugačnosti, ne pa iz želje po spremembi nečesa zgolj po naši volji. Seveda je Barberinijevema težko, da je njun sin drugačen in da si bosta zato nakopala na glavo prezir tradicionalnih Italijanov, toda včasih je potrebno pomisliti tudi na koga drugega, kot samo na sebe in v končni fazi bi vsak normalen človek moral zakapirati, da je ljubezen bolj pomembna od ponosa.
Seveda pa vedno obstajajo tudi ljudje, ki raje kot v "težki" resnici živijo v "udobnem" zanikanju in si s tem olajšajo življenje, toda s tem zanikajo tudi sami sebe. In seveda vedno obstajajo tudi ljudje, ki v homoseksualnosti vidijo nekaj nenaravnega in nemoralnega, toda to lahko izvira zgolj iz njihovega neznanja, nepoznavanja globljih ljubezenskih čustev, samozadostne drže, kjer je vsaka drugačnost smatrana za nevarnost, ali pa zgolj perverzne radovednosti, ki jim narekuje, da se vtikajo v intimno življenje tujih ljudi.
Toda brez skrbi, še taki homofobi enkrat uvidijo svojo zmoto in sicer takrat, ko v resnici spoznajo nekega homoseksualca (še najbolj učinkovita strategija mentalne streznitve je, če se "pojavi" homoseksualec v družinskem krogu). Šele takrat namreč nekateri uvidijo, da se drugačnosti ni potrebno bati in je preganjati, temveč da jo moramo vsaj poskušati razumeti.
Mambo Italiano je film z mnogimi klišeji in stereotipi, ki včasih delujejo bolj, drugič spet manj posrečeno, a v končni fazi na dobro stran (močno) pretehta zgodba, ki ima za povedati še kaj več kot le poroko.
Film ob katerem se boste zagotovo nasmejali in se hkrati iz njega lahko naučili tudi pomembne življenjske lekcije priporočam vsem, razen najbolj zagrizenim homofobom, ki že 10 let niso spregovorili s svojim razdedinjenim sinom homoseksualcom. Takim zakrknježem namreč ni več pomoči in lahko le upamo, da bodo vsaj na smrtni postelji spoznali, kam jih je njihova trma pripeljala (pa nikar ne živite v utvari, da taki ljudje ne obstajajo).
* Mambo Italiano, komedija (režija: Emile Gaudreault, scenarij: Steve Galluccio, Emile Gaudreault, igrajo: Luke Kirby, Ginette Reno, Johnny Griffin, Paul Sorvino, Claudia Ferri, Peter Miller idr., distribucija: A.G.Market)
Ocena: družina hujša od mafije (8/10)
