Zakaj bi tvegali spopad, ko pa se lahko oblast prevzame tudi po mirni poti, s spretno manipulacijo sistema in s "krtom", torej človekom, ki se zna s pretvarjanjem zavihteti na vrh, ter od tam nagraditi svoje sponzorje. V času vedno večjega tehnološkega napredka in vpliva medijev na javno prepričanje, je rimejk romana Richarda Condona Mandžurski kandidat, o prevzemu oblasti s spečim agentom, bolj aktualen in strašljiv, kot kadarkoli poprej.
Vojaškega častnika Bena (Denzel Washington) vse od vrnitve iz Zalivske vojne mučijo nevsakdanje nočne more in prividi. Ob srečanju z vojakom iz svoje enote izve, da ima tudi slednji podobne, oziroma še nekoliko hujše sindrome.
Ben se zato odpravi k vojnemu heroju Shawu (Liev Schreiber), ki naj bi ob napadu rešil njihovo enoto, sedaj pa pod nadzorom senatorke in mame (Meryl Streep), kandidira za podpredsedniško mesto na prihajajočih volitvah.
Toda Shaw ni ravno navdušen nad Benovimi zmedenimi teorijami, čeprav se tudi v njem že dlje časa poraja dvom o spominih na vojno dogajanje. Ben kljub temu nadaljuje z iskanjem odgovorov in kmalu odkrije veliko zaroto, ki jo vodi vplivna korporacija Manchurian Global.
Slednji pri doseganju ciljev uporabljajo nadvse krute metode, njihovi načrti pa so tako zapleteni, da se tudi Ben ujame v neizbežno past, kjer naključja ne obstajajo, lastni um pa je največji sovražnik.
Mandžurski kandidat je eden tistih filmov, kjer gledalec najprej samo zamahne z roko in se hahlja ameriški obsedenosti ustvarjanja takih teorij zarote. Toda bolj ko se film bliža koncu, bolj se poraja dvom, ki sprašuje: "Kaj pa, če je vse res?"
Morda so bili speči agenti (ljudje, ki so jim oprali možgane in tako kot povsem običajni državljani čakajo na ukaze) pred nekaj desetletji zgolj domena znanstvene fantastike ali pa kakšnih vohunskih filmov, toda človeštvo je medtem že toliko napredovala, da verjetno res ni več daleč dan, ko bo mogoče manipulirati človeške misli.
Toda po drugi strani, se je potrebno vprašati, če je kaj takega sploh vredno truda? V času kapitalistične demokraciji je namreč računica precej lažja: korporacija denarno podpre predsedniškega kandidata, slednji s pomočjo medijev zmanipulira javno mnenje in postane predsednik, v zahvalo korporaciji dovoli, da mu spiše del gospodarskega programa, ki seveda z velikimi obrestmi vrne ves vloženi denar za kampanjo.
Zakaj bi se torej mučili z raznimi čipi, injekcijami, pranji možganov in podobno šaro? In prav zaradi tega Mandžurski kandidat nikoli ne preseže ravni teorije zarote, saj je preprosto preveč kompliciran, sicer resda zanimiv, pa vendar nerealen.
Toda tisto, kar je zares srhljivo pri celi stvari so konkretne navezave na trenutna dogajanja v Ameriki, pa ne mislim zgolj na to, da se mali Bush dejansko obnaša kot speči agent, ki so mu pri obdelavi spražili nekaj možganskih celic preveč.
Še bolj grozljivo je spoznanje, ki je prišlo z nedavnimi predsedniškimi volitvami in ki kaže na to, da so Američani zavoljo "moralnosti" in obljub o varnosti, pripravljeni vnovič izvoliti človeka, ki jih je na veliko zavajal in to celo moral priznati.
Očitno bi Američani izvolili celo nekoga, za katerega bi se vedelo, da je speči agent, če bi le znal tako spretno manipulirati javno mnenje, kot je to prikazano v Mandžurskem kandidatu.
Še ena zanimiva dilema je vzpostavljena na nivoju ambiciozne senatorke, ki je zavoljo velikopoteznih načrtov pripravljena žrtvovati tudi lastnega sina, četudi s zdi, da za tem tiči predvsem njena obsesivna materinska ljubezen, zaradi katere je tako prizadela sina, da jo je bil ta pripravljen zapustiti, ona pa ga je zopet priklenila nase, četudi s podpisom pakta s hudičem.
Meryl Streep tako s kompleksnostjo svojega lika skoraj ukrade zgodbo Denzelu Washingtonu, a je slednji zato toliko bolj močan predvsem v prikazovanju dileme svojega lika, ki išče resnico, a se ne zaveda, kako zelo zapletena je ta resnica.
Zelo zanimiv preobrat, kjer postne jasno, da nič v filmu ni zgolj naključje, pa je tudi točka, kjer se film povsem oddalji od realnosti, saj tako zelo zapletene stvari v življenju preprosto ne delujejo, ali pa vsaj niso potrebne, če so ljudje pripravljeni spregledati še tako velike laži in sprenevedanja, kot to počnejo Američani.
Slednje bi verjetno lažje prepričali, da ima speči agent več podobnosti z vojnim veteranom Johnom Kerryjem (glede na očitke o njegovi strašni liberalnosti so ga verjetno obdelali kar Vietkongovci), kot pa z malim Bushem, ki po lastnih besedah sedi v svoji pisarni, nenehno z vojno v mislih.
Mandžurski kandidat zaradi dobre igralske zasedbe in klavstofobične atmosfere prepriča predvsem kot triler, a zaradi prevelike zapletenosti ostaja na nivoju teorije zarote, ki lahko služi le kot tragičen simbol srhljive realnosti, v kateri živimo.
*Mandžurski kandidat - The Manchurian Candidate, politični triler (režija: Jonathan Demme, scenarij: Daniel Pyne, Dean Georgaris, po romanu Richarda Condona, igrajo: Denzel Washington, Liev Schreiber, Meryl Streep, Jon Voight, Miguel Ferrer, Jeffrey Wright, Zeljko Ivanek, Kimberly Elise, Bruno Ganz idr., trajanje: 130 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: ko teorija zarote postane resničnost (7/10)
