Družina je osnovna človeška povezovalna struktura, na kateri temeljijo vsi nadaljni civilizacijski in socializacijski vzorci. Ko človek zapusti družino v kateri je odrasel, si že prične iskati novo družino, oziroma je to vsaj nek najbolj osnoven cilj in vodilo vsakega posameznika. Toda kje se konča predanost družini in kje se začne induvidualna svoboda? In kdo je pravzaprav tisti, ki naj bi vodil družino? Starejši, bolj izkušeni, ali pa nemara mlajši, z novimi idejami in zagonom? Maratonci tečejo častni krog je črna komedija o precej nenavadni balkanski družini, ki je razpeta med starostjo in mladostjo, tradicijo in napredkom, ter med sovraštvom in ljubeznijo.
Družino Topalović sestavlja pet generacij moških, ženske pa že po tradiciji umrejo po porodu prvega sina. V času med obema vojnama se v majhnem srbskem mestu ukvarjajo s pogrebništvom, a na nekoliko nenavaden način, saj njihov partner, lokalni gangster Billy Piton (Zoran Radmilović) na pokopališčih izkopava krste, ki jih Topalovići nato popravijo in prodajo kot nove.
A enotnost družine zamajejo številni dogodki, kot prvo ljubezen najmlajšega Mirka (Bogdan Diklić) do Billyjeve hčerke Kristine (Jelisaveta Sablić), čemur pa Mirkov oče Laki (Danilo (Bata) Stojković) nasprotuje, saj prezira Billyja in želi v podjetju uvesti novo tehnologijo kremiranja, nad čemer pa niso niti najmanj navdušeni starejši člani družine.
Ko pa v pozni starosti umre najstarejši Topalović, ki je ustanovil podjetje, se vname boj za njegovo nasledstvo in za čim boljši status v družini.
Težave povzroča tudi Billy, saj mu Topolovići dolgujejo obilico denarja, Mirko pa opazi, da se med njegovo simpatijo Kristino in njegovim najboljšim prijateljem Đenko (Bora Todorović) plete nekaj sumljivega, kar pa povzroči, da do tedaj vedno pohlevnemu Mirku zavre kri v glavi in vzame stvari v svoje roke, tako kar se tiče ljubezni, kot tudi posesivne družine.
Maratonci tečejo častni krog je film, ki spomni na dobre stare čase, ko nad balkansko (oziroma nekdanjo jugoslovansko) kinematografijo še ni visela senca vojne devetdesetih let.
Bratomorne travme so se tako manifestirale v večini filmov, če že ne v obliki vojaških sekvenc, pa v obliki socialne in civilizacijske degradacije, ki je sledila in prizadela praktično vsakogar. Filmska posvojitev in integracija teh tem je bila tako povsem samoumevna.
Na nek način je sicer tudi Maratonci tečejo častni krog nekakšna alegorija nasilja in meddružinskega obračunavanja, toda zgodba je podana na izredno ironičen način, tako na nivoju ekstremnih karakterjev glavnih likov, kot tudi na nivoju strukture, kjer zgodba niha od situacijske komike, preko romance, pa vse do čisto prave tragedije.
In če se tako zdi, da so odnosi med družinskimi člani Topalovićev zelo bizarni, se preko filma izkaže, da je to predvsem posledica neke tranzicije, nekega vstopa v novo ero, ko bodo mogli sodelujoči opustiti stare navade in tradicije, če bodo želeli preživeti.
Humor filma bi tako lahko opisali kot tipično balkanski, v pozitivnem smislu seveda, nekoliko grob in na trenutke absurdno pretiran, pa vendar izredno učinkovit, odlično tempiran in predvsem domiseln.
Gledalec se tako lahko zares od srca nasmeje, po eni strani nerodnosti glavnih junakov, ki pa so dejansko le simbolna karikatura dogajanja v vsaki družini.
A če se v vsaki družini z novo generacijo zgodi neke vrste evolucijska sprememba, so Topalovići ujeti v isti miselni vzorec, ki ga je pred več kot sto leti osnoval najstarejši član, ko pa slednji umre, privrejo na dan vsa tista čustva in želje, ki so jih Topalovići do sedaj podrejali družini.
Zato ni čudno, da bolj ko se bližamo koncu, večja čustva dobesedno butajo na plano, vse skupaj pa vodi do spoznanja, da nekdo ki je vse življenje občutil le represijo, to postavi kot svoje osnovno moralno načelo, ki pa se lahko uveljavi zgolj z nasiljem.
Topolovići so tako neke vrste balkanska različica nastanka mafijskih družin, ki se ravnajo po načelu, da vse ostane v družini. A ob tem velja razmisliti, če to morda ne pomeni, da tudi družina želi postati vse, kajti na neki točki vse vendarle ne želi biti v družini.
To pa je tudi moment, ko enotnost na tak ali drugačen način razpade, morda zaradi zunanjega vpliva, lahko pa tudi zaradi notranjega kaosa, ki ga je družina skupaj z vsem drugim poskušala zadržati zase.
Maratonci tečejo častni krog je film brez vsiljivega moraliziranja in, morda malce absurdno, tudi brez pravega konca, a to je le še en simbol, da se zgodba ne konča z zadnjo filmsko sličico, temveč se nadaljuje v vsakdanu človeštva.
*Maratonci tečejo častni krog - Maratonci trče počasni krug, črna komedija (režija: Slobodan Šijan, scenarij: Dušan Kovačević, igrajo: Bogdan Diklić, Bora Todorović, Danilo (Bata) Stojković, Pavle Vuisić, Zoran Radmilović, Jelisaveta Sablić, Melita Bihali idr., trajanje: 96 minut)
Ocena: vse ostane v družini (8/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
