Svetovna premiera (tudi v Sloveniji!) tretjega dela Matrice je za nami. Svet, kot ga poznamo, se ni končal. Bojazen nekaterih, da bo konec trilogije pomenil tudi konec Matrice v kateri morda živimo mi, se ni uresničila. Mar to pomeni, da lahko mirno spimo v vedenju, da naše življenje ni le računalniški program? Morda! A morda je tudi to le spretna poteza strojev, ki so v nas s tem ustvarili lažno prepričanje svobode.
Matrica Revolucija končuje eno najbolj razvpitih in oboževanih modernodobnih znanstveno-fantastičnih sag zadnjega časa. In to na zelo učinkovit, spektakularen ter zanimiv način, kjer se zgodi ravno to, kar se mora zgoditi.
Kot prvo mora Neo (Keanu Reeves) dokončno sprejeti vlogo izbranca, ki lahko odreši človeštvo. Kot drugo si mora razjasniti, kako je pravzaprav mogoče pretrgati neskončni krog Matrice, v katerem se neprestano vrti človeštvo.
Kot tretje je potrebno poskrbeti za kar nekaj spodobne akcije, ki bo gledalcem spet jemala dih in burila domišljijo. Nenazadnje pa je potrebno pojasniti precej nejasnosti in zastavljenih vprašanj iz prvih dveh delov.
In točno vse to stori Matrica Revolucija. V center postavi Nea in njegovo pot do spoznanja, da bo svet lahko odrešil le tako, da se spoprime z nemogočim, tudi za ceno življenja svoje ljubezni ali za ceno svojega življenja. Jasno, Matrico bo ustavil le na dva načina: ali jo bo uničil ali pa prepričal stroje, da sami ustavijo program in izpustijo zasužnjene ljudi.
Za akcijo tokrat ne skrbijo le vratolomni triki Matrice, temveč se ogromno akcijskih prizorov dogaja zaradi obrambe Ziona in ti resnični boji ljudi s stroji so zares vredni ogleda.
A kar je najbolj pomembno, v tem delu se vsi prosti konci povežejo skupaj v eno veliko celoto. Vsi manjkajoči deli sestavljenke najdejo svoje mesto v zgodbi. V tretjem delu Matrice tako ni ravno pretirano veliko prostora za kakše nove miselne igre in vprašanja.
To pa je seveda zato, ker se je že v prvih dveh delih porodilo toliko neznank in vprašnj, da tokrat sploh ni več smiselno dodajati novih, temveč je pod vsem povedanim potrebno potegniti nek smiseln zaključek ter poiskati pravi pomen vseh simbolov.
Toda nikar nepričakujte kakšnih bombastičnih novih razkritij, ki bi zamajale vse, kar je bilo do sedaj povedano. Ne! Rešitve so najlepše in najbolj učinkovite, če so povsem preproste in točno to ponudi Matrica Revolucija.
Kot sem že omenil, tokrat poleg Matrice boji potekajo tudi v resničnem okolju in ob prizorih spektakularnega boja za Zion si bodo ljubitelji posebnih efektov verjetno obliznili vse prste.
Enkratno doživetje je tudi prikaz površine planeta, ki so mu povsem zavladali stroji, ki očitno niso zasužnjili zgolj ljudi, temveč so odstranili tudi vse druge živali (še celo žuželke so mehanske!).
Akcija izven Matrice pa za sabo potegne še eno stvar, namreč vzpon malih ljudi, ki so pod pritiskom reševanja lastnega življenja prisiljeni pozabiti na lastne misli o nepomembnosti in tako (osvobojeni od miselnih omejitev) lahko postanejo heroji ter odrešitelji človeštva in prvi prinašalci dobrih novic. Tako se izkaže, da ni le v Matrici možen tak miselni prekok, med zmožnostmi ter sposobnostmi, temveč je to možno tudi v resničnem življenju, če je le spodbuda prava.
Da pa ne bodo prikrajšani oboževalci "antifizikalnih" bojev v sami Matrici, seveda poskrbijo občasni vklopi Nea, Morfeja (Laurence Fishburne) in Trojice (Carrie-Ann Moss), ki tokrat spet veselo skačejo po zraku in se upirajo gravitaciji, a za glavno jed poskrbi končni obračun med Neom in agentom Smithom (Hugo Weaving).
Njun končni dvoboj, je milorečeno bombastičen, za zares enkratno vizualno podobo pa poskrbijo vodne kapljice, ki se ob njunih naletih divje odbijajo na vse strani.
Morda malce razočara prekratka vloga Merovinga (Lambert Wilson) ter Persefone (Monica Bellucci) in njuna usoda ostane ena od redkih nerazrešenih ugank filma. Drugo razočaranje pa je, da ne pride do ponovnega srečanja med Neom in Arhitektom (Helmut Bakaitis), saj je dvoumnost njunega prvega pogovora skoraj zahtevala njuno ponovno soočenje.
Je pa res, da njuno srečanje niti ni nujno, kajti iz besed drugih, predvsem Oraklja (Mary Alice), je razvidno, da Arhitekt nima take vloge, kot bi mu jo lahko predpisali. Je zgolj program, ki kot vsi ostali programi misli binarno in zato vidi vedno le dve možni odločitvi (leva ali desna vrata).
Nasprotno pa ljudje vedno najdemo še trejo možnost (seveda le, če nam prvi dve nista všeč), ni pa nujno, da je ta tretja možnost najbolj logična. Še več, večinoma se izkaže, da to po vsej verjetnosti niti ni najboljša rešitev, toda ljudje smo pač taki, da se svojih lekcij raje naučimo na bolj boleč način, medtem ko računalniški jezik ne upošteva kalkulacij, temveč se vedno odloči za najbolj logično in najbolj varno varianto.
Seveda se lahko vprašamo, če ni morda Arhitektovo binarno ponujanje možnosti zgolj zavajanje, s katerim želi tudi nelogičnemu in nepredvidljivemu človeku vsiliti svoj način razmišljanja?
Od glavnih igralcev bi še posebej pohvalil fenomenalnega Huga Weavinga, ki je svoj lik ne ravno preveč zanimivega agenta Smitha, skupaj z zgodbo transformiral do čistega zla, v svoji najstrašnejši podobi.
Agent Smith je tokrat zares pravo utelešenje hudiča in ko si Weaving v enem od kadrov nadene škodoželjno zloben nasmeh, ter se prav po demonsko zakrohota, gredo gledalcu zares mravljinci po hrbtu.
Tudi drugi igralec, ki bi ga rad izpostavil, je povezan s Smithom, saj v bistvu igra njegovo utelešnje v resničnem svetu. Ian Bliss je v vlogi obsedenega Banea dobesedno kloniral vse tisto, kar definira Smitha in tako zaobjel bistvo Smithovega karakterja.
Sam Smith je pravzaprav poglavje zase, saj je njegova simbolna večplastnost naravnost fantastična. Smith je v svoji osnovi namreč stvarjenje Matrice. Kreacija se tako upre svojemu stvarniku. Zakaj? Zato ker se je (v prvem delu) Smith soočil z Neom in takrat se je del Nea, torej izbranca, ki naj bi bil zmožen uničiti Matrico, prelil v Smitha, ki je tako pridobil nove dimenzije samozavesti.
Tako bi morda lahko rekli, da je tudi Neo (so)stvaritelj (novega) Smitha. In ponovno se kreacija upre svojemu stvarniku. Stroji in človeštvo tako dobijo novega (skupnega) sovražnika - virusni program, ki grozi, da bo iztrebil obe sprti strani.
A težava Smitha je, da na najbolj osnovni ravni, še vedno premišljuje binarno, kot vsak računalniški program in v vsakem dejanju vidi zgolj razlog ter namen, oboje pa se da predvideti in napovedati. Toda ravno to je njegova šibka točka, kajti kljub združenjem z Neom ni doumel osnove, ki definira človeštvo: odločitve.
Kajti odločitev je tista, ki ljudi dela svobodne in ni ista niti pri enem samem človeku, kaj šele pri večji množici. Če bi npr. lahko zavrteli čas nazaj in ga nato spet pognali naprej: bi se zgodovina ponovila ravno v taki obliki, kot smo jo že doživeli? Ne! Kajti človek nikoli ne dela istih odločitev, kajti niso vse odločitve sprejete na osnovi logike. In če se zaradi odločitve ne da ponoviti preteklosti, potem se zagotovo ne da napovedati tudi prihodnosti.
In tu smo prišli do točke, kjer Smith zataji. Ko namreč spozna, da odločitev ni zgolj binarna in da se je nikoli ne da popolnoma predvideti, to pomeni tudi konec njegove prevlade in obstanka.
Kaj pa konec filma? Konec dokazuje, da je srečen konec lahko hkrati tudi tragičen. Da smrt za ceno rešitve življenja nekoga drugega ni nesmiselna in žalostna, temveč je dokaz višje ravni zavedanja človeških procesov in ultimativne predanosti dobroti.
Se pa na koncu seveda postavi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi bila Matrica izklopljena. Bi res vsi hoteli živeti v resničnem svetu? Že v prvem delu smo doživeli izdajstvo iz strani Šifre, ki ni prenesel morbidnosti resnice in resničnega sveta. In zato Matrica ni nikoli končana, ne v svojem pomenskem smislu, še najmanj pa v svoji filmski obliki in tako je tudi tu še dosti možnosti za nadaljevanje zgodbe.
Kajti res je, da ima vsak začetek svoj konec, a hkrati je vsak konec tudi začetek nečesa novega.
Kaj pa končna ocena filma? Ta je nemogoča brez prvih dveh delov. Matrico je možno oceniti le kot trilogijo, kajti le tako zgodba dobi neko rdečo nit in smisel.
Ocena trilogije pa je zagotovo čista desetka. Kajti brata Wachovski sta ustvarila ultimativni poklon človeškemu duho in mislim, ter natančno definirala bistvo človeka z nekaj preprostimi besedami: svoboda - odločitev (izbira) - upanje - ljubezen.
Ne glede na to, kako boste doživeli in razumeli Matrico, na akcijski, filozofski, religiozni, osebnostni, miselni ali znanstveno-fantastnični ravni, vsekakor boste zadovoljni in bogato poplačani s številnimi novimi spoznanji. In to je tisto, kar Matrico dela tako enkrano in tako osupljivo čudovito.
* Matrica Revolucija, akcijski z.f. triler (režija in scenarij: Andy in Larry Wachowski, igrajo: Keanu Reeves, Laurence Fishburne, Carrie-Anne Moss, Monica Belluci, Hugo Weaving idr., distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: začetek konca ali konec začetka? (10/10)
