Vsakdo se po svoje spopada s staranjem. Nekateri to sprejmejo kot naravni proces in poskušajo iz tega dejstva izvleči največ, kar se le da, spet drugi obupujejo in premišljujejo, kako lepa bi bila večna mladost. Modeli stare šole pa so se odločili, da umirjeno življenje odraslih moških ni zanje, temveč se bodo vrnili nazaj v svoja infantilna nagajiva študentska leta. In tako je pred nami še ena hollywoodska komedija absurdov, po kateri se gledalec počuti, kot bi na njem pravkar opravili lobotomijo (odstranitev/pranje možganov).
Glavni liki so vsi po vrsti močno stilizirani, od lepotca Mitcha (Luke Wilson), ki zaradi predčasne vrnitve iz seminarja ugotovi, da ga njegova žena vara in to kar v skupinskih seksih, zagrenjeni Beani (Vince Vaughn) je sicer skrben oče in mož, a prijatelju še tik pred poročnim oltarjem svetuje, naj pobegne iz cerkve, vrhunec pa je pepčkasti Frank (Will Farrell), ki preko celega filma služi kot rekvizit za brcanje, boksanje, zažiganje, obstreljevanje, utapljanje in številne druge mazohistične domislice.
Na koncu je tu še po ljubezni hrepeneča Mitchova mladostna simpatija, z obveznim "bremenom" prikupne hčerke in nezvestega fanta, preko katere bo glavni lik filma lahko na koncu prišel do velikega razodetja, da je pravzaprav ona tisto, kar je iskal in ne neke pubertetniške sanje.
Najbolj čudno pri celi stvari je, da filmu ne moremo očitati, da ne bi imel česa za povedati. Glavni motiv je seveda soočanje treh odraslih prijateljev s preraščanjem mladostniških norčij in vstopom v odgovorni in zato dolgočasni(?) svet odraslih.
A težava tiči v tem, da film z vsem svojim kičem in slaboumnimi šalami dobesedno umori rdečo nit zgodbe, ter namesto neke vsaj približne želje po objektivnem soočenju s problemom, raje ponudi fantazijo moškega v kritičnih letih.
Seveda v tej fantaziji glavno vlogo igrajo najstnice, ki komaj čakajo, da se v bazenu z želejem udeležijo rokoborbe z dedkom, ali pa da za eno noč skočijo v posteljo s poročenim moškim.
Potem so tu še neskončne zabave, kjer alkoholne pijače tečejo v potokih, vrhunec pa je tek pijanih nagcev po celem mestu. A v fantaziji taki izpadi seveda ne naletijo na sankcije, temveč prav nasprotno, vodijo do velike končne zmage treh kujonov nad njihovim nepoštenim in skrajno nesramnim nasprotnikom (dekanom), ki naj bi verjetno simbolično predsatvljal ustanove, ki že od mladih let "zatirajo" najstnike.
Tudi komičnost filma je precej odvisna od okusa gledalca, a od časa do časa se na žalost v film vrinejo pasaže povsem brez komike, ki naj bi verjetno služile obravnavi glavnega problema, a so zgolj dolgočasna besedičenja brez prave vsebine, pač zgolj mašilo do naslednjega huronskega smeha.
Edino pozitivno v filmu bi lahko našli v drobnih prebliskih kritike ameriške kulture, ko npr. Mitcha, zaradi kroničnega strahu pred teroriti, na letališču povsem slečejo, zraven pa mu vojak v glavo moli puško, ali pa v obsedenosti američanov, da so v šolskih letih člani neke bratovščine, ne glede na to, kako absurdna in neumna je.
Modeli stare šole je še en iz vrste filmov, ki želijo zabavati gledalca za vsako ceno, a se zaradi svoje nedomiselnosti in pretiravanja povsem izgubi, nekje na pol poti med komičnostjo in tragičnostjo nesmiselnosti.
*Modeli stare šole, komedija (režija: Todd Phillips, scenarij: Scot Armstrong, Todd Phillips, igrajo: Luke Wilson, Vince Vaughn, Will Ferrell, Ellen Pompeo, Juliette Lewis, Leah Remini idr., distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: fantazija moškega v kritičnih letih (2/10)
