So trije načini, kako priti do uspeha. Prvi je ta, da ti je uspeh položen že v zibelko. Da svoj položaj tako ali drugače podeduješ in ti zanj ni potrebno pretirano garati ali biti strašno iznajdljiv ter inteligenten. V Ameriki lahko na ta način postaneš celo predsednik. Druga pot do slave in uspeha je pridno delo, stalno razvijanje talenta ter inteligence ter kombiniranje teh reči na delovnem mesto. Ta pot je precej bolj težavna in dolgotrajna, zagotovo pa v končni fazi prinaša največ zadovoljstva. Tretji način je mogoče res malce manj naporen kot drugi, zahteva pa zagotovo prav toliko inteligence in pretkanosti. To je seveda način, pri katerem uspeha željna oseba svoej rezultate gradi na račun drugih in si s spretno manipulacijo pripisuje zasluge za njihove uspehe.
Film Moj idol je zgodba o obdobju človeške zgodovine, ko so ljudje (vsaj) polovico svojega življenja preživeli v neki drugi (navidezni) resničnosti. To je bil čas, ko so ljudje posedali pred štirioglatimi škatlami, ki so jim vedno nudile takojšen preskok iz njihovega sveta, v svet, kjer so pravila pisali oni sami in kjer nič ni bilo resnično, ter je bilo posledično vse dovoljeno.
Te besede je Vladimir Bartol že pred sto leti položil v usta in um verskemu voditelju, ki je v Alamutu s pomočjo vere svojim učencem obljubljal navidezno resničnost raja ter večnega življenja po smrti. V nekaterih delih sveta se tako prodajanje navidezne resničnosti še vedno dogaja, (bolj?) razviti zahodni svet pa je navidezno resničnost ujel na filmski trak in jo pričel tržiti na domu vsake družine s televizijo.
Seveda pa sama navidezno resničnostjo ni nič slabega, saj nas lahko razvedri, razžalosti, zresni, opomni, informira... kakor pač kdo želi. Problem pa nastane, če navidezno resničnost ne moremo več ločiti od resničnega sveta. Če dele ali pa kar (ne)zakonitosti navidezne resničnosti pričnemo prenašati v resnično življenje.
V resničnem življenju namreč obstajajo neka pravila, ki preprečujejo, da bi s svojimi dejanji škodili drugim ljudem (če smo že dovolj neumni, da nam je za nas same vseeno). A nenapisano pravilo pravi, da so zakoni na tem svetu zato, da se jih krši. In v našem modernem in civiliziranem svetu je na žalost vedno več takih ljudi, ki le še v tej filozofiji vidijo pravi izziv.
Bastien je mlad in ambiciozen asistent popularnega gostitelja "talk-showa" Philippa, ki pa si brezsramno lasti vse Bastienove zasluge. Toda Bastien se s tem ne obremenjuje kaj dosti, ker je povsem zaslepljen s svojim idolom, televizijskim producentom Broustalom, ki je s svojo slavo, obilico denarja in prelepo mlado ženo zagotovo ideal marsikaterega mladega povzpetnika.
Bastienove sanje pa se vendarle uresničijo, ko ga Broustal povabi na svoje posestvo na deželi, kjer naj bi Bastien z Broustalovo pomočjo dodelal svojo zamisel za novo pogovorno oddajo. Sanje pa se kmalu pričnejo spreminjati v nočno moro, ko mu Broustal pričenja postavljati nove in nove pogoje, ki v začetku Bastienu sicer še prijajo, a kmalu postanejo hudo čudaški.
Bastien kmalu ugotovi, da Broustal ne živi življenje obišajnega človeka, temveč živi v svetu, kjer zanj ne obstajajo pravila in norme, temveč je edina prava moč prevlada nad sočlovekom. Tako za Bastiena ni več na kocki zgolj njegova služba, kariera, punca, stanovanje... temveč celo njegovo lastno življenje.
Moj idol je film z zelo bizarno in v končni fazi tudi precej morbidno zgodbo, ki pa morda vendarle ni tako zelo nemogoča, še posebej če pogledamo malce okrog nas, kaj vse so nekateri ljudje pripravljeni storiti, da bi dosegli svoj cilj. Na drugi strani pa so seveda tudi ljudje, ki znajo to s pridom izkoristiti.
Še posebej zastrašujoče pa deluje končna misel, da je največja moč imeti zadnjo besedo, četudi za vsako ceno. Priporočam vsem ljubiteljem francoskega filma ter zares črne (tragi)komedije.
* Moj idol, črna komedija (režija in scenarij: Guillaume Canet, igrajo: Francois Berleand, Guillaume Canet, Diane Kruger, Phillipe Lefebvre, Daniel Prevost, Clotilde Courau, distribucija: A.G. Market)
Ocena: utopija navidezne resničnosti (7/10)
