Ann (Sarah Polley) je mlada mama dveh prikupnih deklic in živi z večinoma nezaposlenim, toda ljubečim možem, v prikolici na maminem vrtu.
Annina mama (Debbie Harry) je precej zagrenjena ženska, saj jo je mož (Alfred Molina) globoko razočaral, na koncu pa pristal v ječi, kar je spremenilo tudi Annino življenje. Annina mama tako ni ravno navdušena nad moškimi, še manj pa nad svojim zetom, pa tudi delo slaščičarke se ji ne zdi kaj dosti bolj optimistično.
Ann je zaposlena kot nočna čistilka na univerzi in čeprav marsikdo v njenem življenju ne bi našel razloga za veselje, je Ann zadovoljna s tem kar ima in se ne pritožuje.
Nekega dne pa začuti bolečine v trebuhu in pade v nezavest. V bolnišnici ji zdravnik po preiskavi pove grozljivo novico, da ima neozdravljivega raka in ji tako preostane le še nekaj mesecev življenja.
Ann je v začetku zbegana, toda kmalu se odloči, da bo resnico o svoji bolezni zadržala zase, v času, ki ji je ostal, pa bo storila tisto, kar si je skrivaj že dolgo želela in hkrati poskrbela, da bo tudi po njeni smrti, življenje njenih bližnjih potekalo kolikor toliko normalno.
Na njenem spisku se tako znajdejo zelo raznovrstne želje, od stilske preobrazbe, pobotanja z mamo, posnetkov čestitk za hčerkine bodoče rojstne dneve, piknika na obali, iskanja nove žene za moža in hkrati nove mame za hčerki, obisk pri zaprtem očetu, omisliti pa si namerava tudi ljubimca, saj je bil njen mož edini moški v njenem (intimnem) življenju.
Moje življenje brez mene je zelo subtilna drama, ki se sicer ukvarja s precej morbidno temo soočanja s smrtjo, toda po zaslugi simpatične glavne igralke in pozitivnega mišljenja, da je bolje uživati do konca, kot pa predati se depresiji, film izpade zelo gledljiv, zanimiv v svoji nenavadnosti ter na nek način tudi zelo romantičen.
Moje življenje brez mene malce spominja na nadaljevanko Ally McBeal, seveda že bi iz slednje izrezali vse burkaške prizore in privide, tako da bi ostalo le soočanje glavnega lika z njenim življenjem, oziroma v primeru tega filma, s preostankom življenja.
Zgodba je podana preko Anninih oči, hkrati pa ima gledalec tudi "vpogled" v njene misli, njene najbolj osebne občutke in spoznanja.
Morda se bo njena odločitev molčanja o svoji bolezni zdela marsikomu sporna, toda hkrati se je treba vprašati, če bi vedenje njenih bližnjih res kaj bistveno pomagalo?
Mar ni morda bolje, da je živela preostanek življenja, kot je sama hotela, brez pomilovalnih pogledov in neštetih obiskov v bolnišnici? Če bi Ann povedala svojim bližnjim resnico, bi s tem zagotovo spremenila njihov odnos do nje, tega pa ni želela, saj si jih je verjetno želela vtisniti v spomin take, kot so vedno bili, odkar jih je poznala.
Njihova bolečina ob nepričakovani Annini smrti je bila zagotovo velika, toda precej bolj sprejemljiva, če je to pomenilo, da je Ann umrla zadovoljna. Hkrati je tudi res, da se bližnji niso imeli možnosti posloviti od nje, toda očitno Ann tako ali tako ni želela videti njihovega poslavljanja, temveč jih je želela videti živeti in uspevati.
In prav ta želja po življenju drugih, ki premaga smrt posameznika, je tisto, kar gledalcu daje optimističen občutek.
Še posebej zanimiva je Annina odločitev, da si poišče ljubimca, kljub temu, da v svojem zakonu izgleda dokaj srečna. Toda pred smrtjo želi poskusiti še kaj novega, ali pa morda zgolj raziskati, če obstaja še kakšno drugo doživetje ljubezni.
Prav tako zanimiva je njena ideja poiskati žensko, ki bo nadomestila njeno mesto v družini. Ljudje namreč vse preveč stavimo na našo nenadomestljivost in si predstavljamo, kako težko bo drugim ljudem po naši smrti, morda z željo za vedno obstajati vsaj v mislih drugih.
Toda mar ni bolje oditi iz tega sveta vedoč, da bo življenje teklo dalje in da je naša prisotnost naredila neko pozitivno stvar, ne pa zgolj zavrla življenja drugih?
Morda bi glavni junakinji sicer lahko očitali, da je preveč altruistična, toda simpatična Sarah Polley poskrbi, da njen lik izzveni zelo pristno in nezlagano, morda bi lahko rekli, da že kar malce angelsko.
Odlična je tudi igra Debbie Harry, ki je upodobila razočarano in depresivno žensko, ki zaradi preteklih slabih izkušenj, vse moške smatra za nepoštene barabe in tako svojim vnukinjam namesto pravljic pripoveduje zgodbe iz filmov o razočaranih ženskah.
Morda bi lahko malce nesramno rekli, da je tudi Moje življenje brez mene film, ki ga mačisti v angleščini imenujejo "chick movie", torej film ob katerem lahko gledalec sprosti vse svoje notranje občutke glede ljubezni in življenja. Sicer pa verjetno ženske najbolje vedo, da še tak hrust zna pokazati svoja čustva, le da tega nikoli ne bo priznal pred svojimi (moškimi) prijatelji, ker se boji stereotipa mehkužca.
Seveda je treba priznati, da zgodba filma gledano v celoti ni ravno najbolj verjetna, vsaj kar se tiče nekoliko zadržanega in poetsko navdahnjenega ljubimca, ali pa nadomestne žene/mame, ki je tudi vizualno zelo podobna glavni junakinji, saj ti dve osebi padeta praktično iz neba, ravno v trenutku, ko to najbolj koristi glavni junakinji, podobno nelogična pa je tudi Annina bolezen.
Toda Moje življenje brez mene tako ali tako ni film verjetnosti, temveč film ki želi potrkati na naša čustva in naše misli glede ustroja življenja in smrti.
Hkrati pa film odkriva tudi dejstvo, da ljudje nismo samo to, kar kažemo na zunaj, temveč se v nas skriva cela paleta hrepenenj in pričakovanj, ki se jih morda niti sami ne zavedamo, oziroma smo jih z vsakodnevno rutino potlačili nekam na dno našega zavedanja.
Morda bi bil že čas, da se prebudimo iz Matrice vsakdanjosti in se vprašamo, kaj je tisto, kar zares pričakujemo od življenja?!?
*Moje življenje brez mene - My Life Without Me, drama (režija: Isabel Coixet, scenarij: Isabel Coixet, Nanci Kincaid, igrajo: Sarah Polley, Mark Ruffalo, Debbie Harry, Scott Speedman, Leonor Watling, Amanda Plummer, Julian Richings, Alfred Molina, Maria de Medeiros idr., trajanje: 106 minut, distribucija: Creativa cinemania group)
Ocena: z občutki na plano! (8/10)
