Ljudje imamo to zanimivo lastnost, da prelomne dogodke in pogumne ljudi radi spreminjamo v legende epskih razsežnosti in v heroje neslutenih zmožnosti. A za vsako legendo in za vsakim herojem stoji nek preprost človek, tak kot je vsak izmed nas, ki pa je upal dvigniti svoj glas in se zares zavzeti za tisto, v kar je verjel. Eden takih je bil tudi še danes aktualni simbol revolucije, upora in boja za pravico ter enakopravnost Che Guevara, film Motoristov dnevnik pa razkriva, kateri dogodki so tako odločilno vplivali na njegove ideje in dejanja.
Mladi Ernesto Che Guevara (Gael Garcia Bernal) v petdesetih letih prejšnjega stoletja ravno končuje študij medicine, ko se z bratrancem Albertom Granado (Rodrigo De la Serna) odločita za motoristično popotovanje po Južni Ameriki.
S precej zdelanim motorjem se odpravita na veliko avanturo, od katere si Alberto obeta predvsem spoznavanje vročekrvnih mladenk, Ernesto pa ga prepriča, da najprej obiščeta njegovo prijateljico (Mia Maestro).
Slednja izhaja iz aristokratskih krogov, zato njeni starši niso ravno najbolj naklonjeni Ernestovemu dvorjenju, toda zaljubljenca si kljub temu obljubita zvestobo.
Ob nadaljevanju popotovanja prijatelja po prečkanju zasneženih Andov izda motor, zato sta prisiljena nadaljevati pot peš, velikokrat pa sta odvisna tudi od prijaznosti domačinov, oziroma lastne iznajdljivosti. Na ta način bolje spoznata resnično življenje vsakdanjih ljudi in krivice, ki se jim dogajajo zaradi nepravičnega sistema.
Naposled pripeta do cilja popotovanja, oddaljeno in osamljeno kolonijo gobavcev, ki naj bi bila sprva zgolj odskočna deska za dobro priporočilo za nadaljno zaposlitev, toda ob videnju nezavidljivega fizičnega in psihičnega stanja bolnikov, se pričneta z njimi aktivno ukvarjati.
Ernesto med tem tudi prejme neprijetno novico, da se je njegova prijateljica poročila, kar ga sprva potre, toda popotovanje je v njem že pustilo odločilni pečat in določilo njegovo življenjsko pot - pot med legende.
Che Guevara je verjetno eden najbolj prepoznavnih simbolov za upor proti kivici in tako ob omembi njegovega imena najprej pomislimo predvsem na revolucijo ter upor proti (nepravičnemu) sistemu.
A vendar je tudi taka simbolna osebnost, konec koncev v osnovi zagotovo tudi navaden človek, tako s svojimi prepričanji in željami, kot tudi strahovi in slabostmi.
Motoristov dnevnik je odličen vpogled v mladost in posledičen nastanek tega, kar je tako značilno opredelilo Che Guevara, da je od dobro preskrbljenega študenta medicine, postal upornik in gverilec.
Film nas tako vodi vse od mladostno razposajene nepremišljenosti glavnih junakov, ki se držita reka, da je mladost norost, ki čez reko skače tam, kjer je most, preko neprijetnih spoznanj trpljenja nič krivih ljudi, pa vse do socialnega dna človeške družbe, naravnost v kolonijo izobčenih gobavcev.
Film tako odlično prikaže kontrast med naravnimi lepotami Južne Amerike, od nepopisno lepih in zelo različnih pokrajin, pa do dih vzemajočih starodavnih indijanskih mest, ter trpljenjem potomcev staroselcev in drugih drugače mislečih ljudi, ki so preganjani in zaničevani zgolj zaradi svoje drugačnosti.
Še posebej ganljivi so prizori z gobavci, ki so se zaradi odrivanja iz družbe tudi sami začeli sramovati tega kar so in tako povsem samoumevno sprejemajo krivično obravnavo, tudi tistih, ki jim na nek (fizičen) način pomagajo, a pozabljajo na njihove občutke.
Ni namreč dovolj, da pacientu daš neko tableto, temveč mu moraš tudi dati vedeti, da razumeš njegovo počutje in ga bolezni navkljub sprejemaš kot enakovrednega.
Prav tako pretresljiva je zgodba o paru, ki sta bila pregnana od doma zaradi svojega komunističnega prepričanja, sedaj pa poskušata preživeti kakor najbolj znata, tudi z izredno nevarnim delom v rudniku, kjer niti najmanj ne spoštujejo človeškega življenja.
Gledalec tako počasi prične razumeti, kaj je občutil nekdo, ki mora spremljati vse te krivice in še več, upravičeno zgroženo se moramo vprašati, koliko je na svetu še vedno krajev, kjer se človeško življenje sploh ne spoštuje, oziroma se groteskno v ospredje postavljajo razni politični, verski, ekonomski, ozemeljski in drugi cilji.
Da film vendarle ne bi bil preveč moreč poskrbijo predvsem veseli ritmi latino glasbe in plesa, ter nekatere zabavne domislice glavnih junakov, zelo zanimiv pa je tudi (morebitni) namig na argentinsko sprejemanje pobeglih nacistov po vojni (ostareli par, ki ga srečata na poti).
Odlična je tudi igra glavnih igralcev, od že standardno zelo doživetega Gaela Garcia Bernala, morda še bolj pozitivno presenetljiv pa je Rodrigo De la Serna, ki predvsem s telesno mimiko in premikanjem odlično zadane Alberta Granada, ki ga lahko v prvi osebi vidimo tudi na koncu filma.
Motoristov dnevnik je film o mladosti, energiji in elanu, ki počasi spoznava kruto resnico življenja, a se ne zadovolji z vnaprej določeno vlogo v kolesju sistema človeške družbe, temveč želi narediti neko spremembo na bolje.
Film ob katerem se zazdi, da bi za res pravičen svet in boljši jutri vsakdo v svoji mladosti moral oditi na popotovanje med ljudi, ki jim sojenice v zibelko niso položile tako lepe usode.
*Motoristov dnevnik - Diarios de motocicleta, avanturistična drama (režija: Walter Salles, scenarij: Jose Rivera po knjigah Ché Guevare in Alberta Granade, igrajo: Gael Garcia Bernal, Rodrigo De la Serna, Mia Maestro, Mercedes Moran, Jean Pierre Noher, Lucas Oro, Marina Glezer, Sofia Bertolotto, Ricardo Diaz Mourelle idr., trajanje: 128 minut, distribucija: Fivia)
Ocena: za vsako legendo stoji preprost človek (8/10)
