Ste se kdaj vprašali, zakaj so risanke studija Disney v primerjavi z Dreamworksovimi tako otroške ali pa zakaj v filmu Titanic tudi v najtežjih trenutkih ne slišite preklinjanja z besedami kot so naprimer "fuck". In zakaj so prizori bitk v Saving Private Ryan mnogo bolj nazorni kot naprimer v filmu Pearl Harbor? V ozadju tega, kako šprica kri ter kaj slišite iz ust Leonarda, je namreč eden najbolj prefinjenih mehanizmov Hollywooda: MPAA Rating System.
Odgovor na vsa zastavljena vprašanja je v osnovi preprost, motivi v ozadju pa so vendarle hollywoodski ekonomski interesi. Še prej pa malo zgodovine. Leta 1922 so veliki hollywoodski studii ustanovili poslovno združenje MPPDA (Motion Picture Producers and Distributors of America), ki naj bi skrbel za odnose med filmsko industrijo ter javnostjo. Razlog so bili prekomerno publicirani škandali zvezd tedanjega časa, ki so studiem odžrli marsikakšen cekinček in nanje metali slabo luč.
Razlog več pa so bile zahteve po določeni meri cenzure filmov z namenom, da se odobri ali prepreči njihovo javno prikazovanje, če niso v skladu s političnimi ali kulturnimi normami oz. določenimi interesi države pa tudi posameznih družbenih skupin in cerkve. In s tem namenom je nastal striktni samoregulativni "Production Code", ki je vrsto let oblikoval vsebino ter shemo hollywoodskih filmov. V štiridesetih so spremenili ime združenja v MPAA (Motion Picture Association of America), produkcijski kodeks pa je hollywoodsko estetiko s svojo regulativo določal vse do šestdesetih let.
Leto 1966 je za filmsko opolzkost ter nespodobnost postalo prelomno, ko sta dva filma za večno spremenila ameriško cenzuro. Režiser Mike Nichols s šokantnim filmom Who's Afraid of Virginia Wolf? zaradi obscenih besed (npr. screw) ne bi smel dobiti odobritvenega pečata, mojstrovina Michelangela Antonionija Blow Up pa je postala prvi film v široki distribuciji, ki je prikazal popolnoma golo žensko telo. Production Code Administration je iznašel novo rešitev in dovolil predvajanje teh filmov samo z oznako "Suggested For Mature Audiences". To pa je tudi pomenilo, da sta filma ostala nepohabljena!
Ta rešitev je leta 1968 pomenila smrt produkcijskega kodeksa in nadomestil ga je bolj popustljivi cenzorni sistem z rangiranjem filmov (MPAA Rating System), ki z nekaj spremembami velja še danes. Filmski industriji je bila tako ustavnopravno prisojena svoboda izražanja, sistem rangiranja pa od takrat dalje ocenjuje filme glede na njihovo primernost za mlajše občinstvo in tako ne skrbi več za prepovedi in cenzure. Vsaj neposredno ne!
V osnovi so takrat nastale glede sprejemljivosti filma nastale štiri kategorije: črko G (general) je prejel splošno sprejemljiv film za vse gledalce, črko M (mature) so prejeli za odrasle ter zrele mlade ljudi primerni filmi, črko R (restricted) za filme, ki si jih mlajši od 17 let lahko ogledajo le v spremstvu staršev ali odraslih oseb ter črko X, ki prepoveduje ogled vsem mlajšim od 17 let.
G in R oceni sta še danes v uporabi, M rating pa so kmalu opustili saj so mnogi menili da ni jasne meje med R in M. Tako je nastal danes priljubljeni PG rating (Parental Guidance), ki omogoča ogled vsem mladim a priporoča tudi spremstvo staršev. Leta 1984 pa je Spielberg z Indiana Jones and the Temple of Doom ustregel PG zahtevam, a je bil film kljub temu smatran za preveč napetega in PG ratingu je MPAA zato dodal oznako PG-13!
Zanimiva pa je tudi zgodovina ocene X, ki jo MPAA za razliko od G, M, R ter kasneje PG ter PG-13 ni nikoli registriral. To pa preprosto zato, ker za rating X ni bilo potrebnih nobenih kvalifikacij in X so lahko dodelili kateremukoli filmu. Prva namera je bila jasno to, da ne bi dovolili ogleda mlajšim pod mejo 17 let, toda nezaščitena ocena X je ubrala svojo pot in kmalu je oznako posvojila pornografska industrija ter jo kmalu napihnila do danes morda najbolj poznane oznake XXX.
To pa je za studije pomenilo določeno težavo. Vse več je bilo kinodvoran, ki X filmov niso želele predvajati, pa četudi je šlo za Hollywoodske studijske produkcije in ne pornografijo. Hollywoodski filmi so zato na žalost postali navzgor omejeni z oznako R vse do leta 1990, ko je MPAA rešil sceno z registrirano oznako NC-17. Film Henry & June je tako postal prvi studijski film s to oznako, ki naj bi prebila še poslednje omejitve.
V osnovi rangiranje filmov danes uspešno deluje in gledalec vsaj v ZDA se lahko že vnaprej prepriča, če bo film glede obzirnosti naprimer primeren za njegovega 10-letnega otroka. Vedno večja težava ocenjevanja pa je v tem, da studiji v oceni vidijo tudi ekonomski interes. Film s PG-13 oceno bo lahko dosegel širšo publiko kot naprimer film z R oceno! In režiserji morajo zavoljo studija krojiti svojo vizijo tako, da prikazuje nasilje, izzivalne ideje ter spolnost v skladu z ratingom, ki ga želi studio.
In zdaj se lahko vrnemo k odgovorom na začetna vprašanja. Disney oziroma studio Buena Vista z animiranimi filmi kot so The Tigger Movie, 102 Dalmatians ter Emperor's New Groowe konstantno cilja na najmlajšo publiko in MPAA poskrbi zato, da si te risanke zagotovijo G rating. Disneyeva politika je jasna, saj najmlajši v kinu ne bodo sami, ampak jih bodo tja pripeljali starši. To pa pomeni karto ali dve več... Dreamworks pa je z risankami kot so Shrek, Prince of Egypt ter Chicken Run dokazal, da zna z oceno PG zabavati tudi starejše gledalce.
Podobno je primerjava Saving Private Ryan vs. Pearl Harbor. Spielbergova surova R-rating mojstrovina je Dreamworksu napolnila tako mošnjiček, kot tudi police z zlatimi kipci. Pearl Harbor pa je studiu Buena Vista sicer prislužil skoraj $180 milijonov, vendar tudi zaradi ocene PG-13 ostaja le bleda senca prave krutosti, ki smo jo videli pri Ryanu. Žalostno je namreč to, da filme, ki več kot kličejo po višji oceni nekateri studii z manjšo grafično krutostjo, manj sočnim dialogom ter podobnimi ukrepi priredijo za nižjo oceno samo zato, di bi dosegli širšo publiko...
Buena Vista se bo vsaj delno odkupil za svojo zeleno požrešno$t saj bo prihodnje leto na DVDju izdal Pearl Harbor verzijo z R oceno. Na žalost pa primer ni osamljen in lahko si le želimo, da bi tudi nekateri drugi filmi dočakali režiserjevo začetno vizijo! Stanleyu Kubricku je studio iz NC-17 na R oceno scenzuriral Eyes Wide Shut, podobno pa se je zgodilo tudi z njegovim A Clockwork Orange, pa Hyamsovim End of Days, pa Emmerichovim The Patriot, pa Fincherjevo mojstrovino Fight Club in še bi lahko naštevali.
Klemen Žun
