Kdo nam določa našo življenjsko pot? Poreklo, družba, zgodovinske in socialne razmere... verjetno vse od tega po malem. Toda glavni kovači naše sreče in našega življenja smo mi sami, vsak zase in od vsakega posameznika je odvisno, kako daleč bo prišel v življenju. Skrajne meje na katerih se končajo naše življenjske sanje si namreč postavljamo mi sami, v svojih glavah. Nameh Mone lise nam želi prikazati, da moramo slediti svojim sanjam in od sebe vedno pričakovati še nekaj več, brez nepotrebnih ovir in družbenih norm, ki bi nas lahko omejevale.
Mlada profesorica umetnostne zgodovine Katherine (Julia Roberts) v začetku 50. let 20. stoletja prispe v elitno dekliško šolo, v upanju, da bo lahko poučevala novi rod emancipiranih deklet, ki bodo zrasle v nove, v moški družbi enakopravne, ženske.
Kot prvo naleti na težave pri strogih učiteljskih kolegih, ki so še vedno ujeti v stare miselne vzorce, kjer mora biti ženska v prvi vrsti v pomoč moškemu.
Na Katherinino veliko začudenje pa na podoben negativen odziv naleti tudi pri večini njenih učenk, ki so sicer nadpovprečno inteligentne, a je njihov um ujet v kliše "spodobne" in "moralne" ženske, katere kariera (in sanje) se konča po poroki z moškim.
Katherine se mora tako, poleg stalnega nadzora kolegov, soočati še z njihovo lastno prihodnostjo slabo motiviranimi dijakinjami, ki jim mora pokazati, česa so sploh zmožne in tako morebiti zabrisati nepremostljive ovire, ki so se zarisale v njihovih glavah.
Nasmeh Mone Lise dobro opozori na problem ženskega kompleksa manjvrednosti, ki s(m)o ga moški, premeteni kot s(m)o, v strahu pred svobodnomislečimi ženskami, vcepili kar naravnost v žensko podzavest in si tako izborili prastaro človeško hotenje po prevladi nad sočlovekom.
No, dedci, neumni kot s(m)o, s(m)o po dolgem poizkušanju vendarle izumili dovolj močna orožja, da s(m)o v dveh svetovnih vojnah cepali kot muhe in tako so bile ženske, ki s(m)o jih pustili doma, da bi čuvale dom in deco, bile dobesedno prisiljene, da zavzamejo mesta v tovarnah, kmetijah, javnih ustanovah, šolah, bolnišnicah in tako dalje in dalje.
Nato pa s(m)o se prav navino vrnili in mislili, da bo vse spet "lepo" po starem in da se bodo ženske vrnile za štedilnik. A glej ga zlomka, te premetene ženščine so začutile zrak svobode in uvidele za kakšnimi miselnimi zidovi so živele, da pa jim tega sploh ne bi bilo treba, saj niso prav nič manj sposobne od nas, moških.
No, moški s(m)o sicer bolj slabi igralci, ki nočemo za nobeno ceno izgubiti, zato si še vedno izmišljamo raznorazne pretveze, da bi zopet omejili svobodomiselnost žensk in jih spravili nazaj k (izključno) gospodinjskim delom.
A ta vojna spolov je za nas moške izgubljena, dragi moji, kajti vse bolj očitno je, da so ženske bolj preudarne, premetene in nenazadnje tudi bolj odločne, zato se bo treba kaj hitro prilagoditi novim razmeram in prenehati z mačističnimi poskusi gradnje novih (miselnih) zidov, saj bi se znalo zgoditi, da enkrat tudi sami ostanemo za takim zidom.
No, po tem kratkem preletu zgodovine boja med spoloma (ki ga lepo prosim razumite izključno iz simbolično-satiričnega smisla), pa se še malce posvetimo filmu.
Zelo zanimiva plat zgodbe je tudi dokaj kruto (a hkrati tudi neverjetno globoko) spoznanje, da so ravno največji moralisti tisti, ki se ponavadi ne držijo svojih lastnih moralnih načel, ali pa zaradi teh moralnih načel tudi sami trpijo in zato ne želijo sreče nikomur drugemu.
Prav nasprotno, moralna načela, ki so omejila in uničila njihovo življenje, poskušajo za vsako ceno vsiliti tudi drugim, zgolj zato, da bomo vsi na istem, pa četudi bi to pomenilo, da bodo zaradi tega vsi zgolj trpeli.
Človek namreč velikokrat težko prizna svojo zmoto in raje kot to, še naprej trpi in v nesrečo skuša spraviti tudi druge, zgolj zato, da ne bi bil edino on nesrečen.
Dokaj dobro vsebino filma pa na žalost pokvari precej čuden zaključek, ki se začne že z uhajanjem rdeče niti filma na Katherinine romantične eskapade in se stopnjuje do misli, da ekstremi vendarle niso veliki, oziroma še huje, da je tudi Katherine neke vrste nasprotni ekstrem, ki od drugih (in tudi od same sebe) pričakuje preveč.
A čeprav je njen lik na koncu prikazan v dokaj dvomljivi luči, bi tudi iz tekega (hipotetičnega) razmišljanja lahko potegnili zaključek, da so za premikanje družbenih norm protiekstremi tudi potrebni, saj le ljudje z občudovanja vredno odločnostjo in načelnostjo, lahko začnejo izkoreninjati tisto najbolj fundamentalno omejenost miselnosti drugih ljudi.
In morda se v tistem času taki ljudje res zdijo preveč napredni in morda celo preveč liberalni, toda iz zgodovinske perspektive je jasno, da so verjeli zgolj svojim lastnim prepričanjem, ki so se včasih izkazala za pravilna, spet drugič napačna.
Kakorkoli že, Nasmeh Mone Lise je vsekakor vreden ogleda, tako zaradi dobro zastavljene zgodbe, kot tudi zaradi odlične igralske zasedbe, tako iz strani Julie Roberts, še bolj pa zaradi mladega vala igralk Jolie Stiles, Kirsten Dunst (za moje pojme najbolj prepričljiv lik v filmu), Maggie Gyllenhaal itd.
Če pričakujete romantično komedijo boste zadovoljni tudi s koncem, v smislu socialne drame pa konec precej razočara. Film tako verjetno ne bo postal kult kot Društvo mrtvih pesnikov, a je kljub vsemu vreden pozornosti.
*Nameh Mone Lise, melodrama (režija: Mike Newell, scenarij: Lawrence Konner, Mark Rosenthal, igrajo: Julia Roberts, Kirsten Dunst, Julia Stiles, Maggie Gyllenhaal, Ginnifer Goodwin, Dominic West, Juliet Stevenson, John Slattery idr., distribucija: Continental film)
Ocena: meje si postavljamo sami (7/10)
