Pravijo, da je strah od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Toda kljub temu se ljudje bojimo številnih stvari, včasih tudi povsem vsakdanjih, vsaj za druge ljudi. Tako kot je namreč vsak človek nekaj posebnega, je različen tudi naš um in vsakdo ima neke svoje fobije in vzroke zanje. Toda včasih pridemo do trenutka v življenju, ko se je potrebno soočiti s strahovi in se tako upremo temni strani življenja, to pa je tudi glavna tema filma Ne bojim se.
Mladi Michele (Giuseppe Cristiano) je nadobuden fantič, ki s svojimi prijatelji preživlja dolge dneve pod vročim soncem nekje na jugu Italije. Nekega dne pa ob zapuščeni hiši odkrije luknjo v kateri je skrit zanemarjen deček (Mattia Di Pierro), toda strah je prevelik in Michele se vrne domov.
Kljub vsemu ga radovednost kmalu premaga, tako da se vrne k luknji in poskuša z dečkom komunicirati. Kmalu izve, da je dečku ime Filippo in da je priklenjen.
Michele počasi spoznava, da za vso stvarjo stojijo vaščani, prihod očetovega poslovnega prijatelja Sergia (Diego Abatantuono) in sledeči skrivnostni pogovori pa Michela privedejo do strahotnega spoznanja, da za stvar vesta tudi njegov oče Pino (Dino Abbrescia) in mama Anna (Aitana Sanchez-Gijon).
Filippu pa se čas vse bolj izteka in Michele se odloči, da mora nekaj storiti!
Režiser Gabriele Salvatores je že z Mediterraneom dokazal svoj smisel za komično-optimistično prikazovanje tudi najbolj temnih plati človeštva, to pa se v doberšnji meri pozna tudi pri filmu Ne bojim se, kjer je komičnost zamenjala otroška nedolžnost in nevednost.
Ne bojim se je film številnih kontrastov, simbolov in tudi poetičnega slikanja pokrajine, od žgočega in slepilno svetlega sonca, do temne luknje, ki skriva prav tako temno skrivnost, preko neskončnih vročih dni brezdelja in brezskrbnosti, pa vse do bližajočega se dežja, ki oznanja spremembe.
To je tudi film o otroški nedolžni zvedavosti, ki je močnejša od strahu in ki še ni obremenjena z pohlepnostjo odraslih po materialnih dobrinah. Film je nekaj posebnega tudi zaradi perspektive obravnavanja zgodbe, kajti filmi o ugrabitvah so ponavadi prikazani preko uči ugrabljencev, ugrabiteljev ali pa reševalcev, tu pa gre za neke vrste tretjo osebo, ki na celo stvar naleti povsem po naključju, zaradi mladosti pa v začetku pravzaprav niti ne ve, za kaj dejansko gre.
Michele fantiča iz luknje naprej smatra za nekakšno prikazen, za lik iz knjige pravljic. Toda radovednost premaga njegov strah in spusti se k dečku, sprva da bi izvedel nekaj več o njem, nato da bi mu pomagal, nenazadnje pa tudi zato, ker postane njegov prijatelj.
Michele tako na nek način dozoreva, odrašča in spoznava (kruto) resnico življenja, da morda tudi lastni starši niso povsem dobri.
Še posebej lepo so prikazani drobni detajli, preko katerih Michele spoznava povezanost med vaščani in dečkom, ter njegova odločnost, da se bo uprl in pomagal dečku iz luknje, četudi to pomeni, da bo razočaral starše in morda ogrozil tudi lastno življenje.
In morda nam Salvatore želi povedati ravno to, da je edino otrok sposoben narediti tako nesebično dejanje in se za prijateljstvo odpovedati vsem ugodnostim in dobrinam, med tem ko odrasli preveč komplicirajo in tako ne vidijo preprostih in hkrati tudi najbolj pomembnih dobrin, kot so ljubezen, prijateljstvo, resnica.
Tudi igralci za film so bili odlično izbrani, teko zelo prepričljivi mladi igralci, kot tudi starejši, od nekoliko fatalne, pa vendar zelo realne Aitane Sanchez-Gijon, zabavnega negativca Dina Abbrescia, s katerim lahko gledalec tudi simpatizira, pa vse do zoprnega Diega Abatantuona.
Filmu za maksimalni učinek manjka zgolj nekoliko skrajšan konec, saj bi bila za gledalca bolj izzivajoč končni prizor popolne svetlobe. Svetlobe, ki je premagala temo iz luknje, svetlobo, ki je pregnala zlobo, četudi za ceno žrtvovanja dobrega.
*Ne bojim se - Io non ho paura, triler (režija: Gabriele Salvatores, scenarij: Niccolo Ammanti, Francesca Marciano, igrajo: Aitana Sanchez-Gijon, Dino Abbrescia, Giorgio Careccia, Giuseppe Cristiano, Mattia Di Pierro, Diego Abatantuono idr., trajanje: 108 minut, distribucija: Fivia)
Ocena: strah tiči v nas samih (7/10)
