Dorobošli na velikanskem mendnarodnem letališču Charles de Gaulle, ki izgleda kot človeško mravljišče. Nepregledne množice ljudi hitijo vsak po svojih opravkih, nemeneč se za ljudi, ki hodijo mimo. In prav vsak izmed teh ljudi je nekaj posebnega, s svojimi vrlinami in slabostmi. A včasih nepredvidljivi dogodki povzročijo, da ljudje, ki se sicer v normalnem življenju verjetno nebi nikoli srečali, prav v takem babilonskem stolpu najdejo človeka, ki jih razume, dopolnjuje in osrečuje.
Felix (Jean Reno) je zadržan, miren in nekoliko osamljen poslovnež, ki hiti na pogreb in še vedno sanja o svoji bivši. Rose (Juliette Binoche) pa je sentimentalna, neodločna in s svojim videzom obsedena maskerka, ki beži pred svojim grobim partnerjem in nasploh pred svojim nezanimivnim življenjem.
In ko taki dve nasprotji trčita druga v drugo, seveda najprej pride do velikega poka, kjer najprej drug drugemu povesta kar mu gre in pri tem tudi (vede ali nevede) precej zadaneta resnico. A kot pravijo se nasprotja privlačijo in kaj kmalu ugotovita, da sta kljub vsej svoji različnosti zanimiva in vredna spremembe lastnih (zmotnih) vrednot ter predsodkov.
To francosko komedijo krasita predvsem odlična glavna igralca, na čelu z Juliette Binoche, ki se resda ne pojavlja tako pogosto v naših kinih, a vedno ko pride pusti zelo močan in odličen vtis (Blue, Angleški pacient, Čokolada). Res pa je, da je tokrat v začetku pod vso svojo goro ličil in šmink praktično nerazpoznavna, a tudi to je le del njenega lika, ki mora spoznati, da se ji ni treba skrivati pod (lažno) masko, temveč je najlepša prav takrat, ko odvrže svojo fasado in pusti, da jo ljudje vidijo tako, kot je v resnici, torej samostojno in samozavestno žensko.
Na drugi strani pa je že prekaljeni maček Jean Reno, ki ga v vlogi romantičnih komedij sicer nismo preveč vajeni, a kljub temu svojemu liku da pravo mero komičnosti in tragičnosti hkrati, tako da pri gledalcu hitro vzbudi simpatije.
Poleg odlično izbranega igralskega para pa film krasi tudi zelo prefinjena komičnost, ki jo je ravno prav, da film ne zapade v monotonijo, toda kljub temu ni tako prisiljena, kot pri podobnih izdelkih hollywoodskega porekla. Komedija namreč temelji predvsem na absurdnosti obeh likov, za katero pa kljub vsemu ne moremo reči, da je neživljenjska ali izmišljena. Morda je le nekoliko bolj poudarjena in prav zato je toliko lažje v napakah glavnih likov prepoznati tudi lastne pomanjkljivosti, če gledalec le premore trohico samokritičnosti.
Noč na letališču je prijazna in lahko gledljiva romantična komedija, kjer se gledalec na koncu ne bo spraševal, če se je to res zgodilo ali ne, temveč če je bilo vse skupaj zgolj naključje ali usoda.
* Noč na letališču, romantična komedija (režija in scenarij: Daniele Thompson, igrajo: Juliette Binoche, Jean Réno, Sergi López, distribucija: Creativa)
Ocena: nasprotja se privlačijo (8/10)
