Povsod lepo, doma najlepše, pravi pregovor. Človeka na njegov dom vežejo spomini, včasih slabi, a večinoma lepi in prijetni. Spomini po nečem ustaljenem, prepoznavnem, domačem in nečem, čemur lahko zaupamo. Domotožje je pri nekaterih bolj močno, pri drugih spet manj, odvisno od samih ljudi in njihovih spominov. Andrej Tarkovski se je odločil, da bo v filmu Nostalgija predstavil svoj pogled na to temo in iz svojih lastnih izkušenj odhoda iz Rusije ustvaril dokaj zahteven, toda simbolno in vizualno čudovit film.
Ruski pisatelj Andrej Gorčakov potuje po Italiji, kjer skupaj s prevajalko Eugenio raziskuje življenje ruskega glasbenika Sosnovskega, ki je v 18. stoletju živel in delal v Italiji.
A na tem popotovanju postaja vse bolj depresiven in zamorjen, saj bolj ko odkriva, kako je Sosnovski pogrešal svoj dom, tudi sam prične pogrešati svojo domovino in dužino. Tako ostaja tudi slep za Eugenijine čare, slednja pa tudi vedno manj razume njegovo vedno bolj čudaško obnašanje.
Nekega dne Andrej spozna osamelega čudaka Domenica, ki naj bi pred časom za več let zaprl svojo družino, v strahu pred koncem sveta. Toda Andrej čuti neko povezanost z Domenicom, saj čuti, da le on dojema svet v pravi luči in tako prisluhne njegovim idejam.
Zavrnjena in presenečena Eugenica se vrne nazaj v Rim k drugemu moškemu. Tudi Domenico se odpravi v Rim, kjer napravi protestno zborovanje, Andreju pa naroči naj zanj prižge svečo, ter jo ponese preko vaškega bazena.
Andrej v tem ne vidi kakšnega smisla, a počasi pričenja razumevati, kaj mu je želel Domenico povedati, še posebej ko na demonstracijah v Rimu Domenic zaradi razočaranosti nad svetom izvede skrajno dejanje obupa.
Nostalgija je izredno umetniški film, kjer zabava gledalca ni v prvotnem planu režiserja. Tarkovski nam podaja zgodbo in svoje ideje izključno preko svoje miselnosti in svojega dojemanja sveta, zato je za natančno razumevanje filma potrebna velika zbranost in deloma tudi potrpežljivost, kajti dogajanje je upočasnjeno do skrajnih še dopustljivih meja.
Kot prvo vsekakor velja izpostaviti vizualno izredno zanimive kadre spominov in sanj, ki se stalno pojavljajo glavnemu liku in ki so tako scenografsko, montažersko, zvokovno, kot tudi kinematografsko izredeno dobro premišljeni in tempirani.
Poleg tega je potrebno tudi omeniti simbol hrepenenja po domu, ki skoraj obnori glavni lik, ki v tuji deželi nikakor ne more najti nobene skupne točke s svojimi spomini in hrepenenji.
Tako tudi zavrača kakršnokoli tesnejšo zvezo z atraktivno prevajalko, čeprav je očitno, da bi v normalnih pogojih zlahka podlegel njenim čarom. Nasploh je opredelitev do žensk v tem filmu dokaj nenavadna, saj gre Tarkovski v svoji želji po uveljavitvi bolj fundamentalne, ter manj potrošniške družbe v skrajnost primerjave žensk z rodilnim aparatom za potomce, ki naj bi jih vzgajale s potrpežljivostjo in požrtvovanjem (kot nam razloži "preprosti" mož v cerkvi). Lahko da so bile tudi te besede zgolj simbolnega pomena, vendar bi bila v tem primeru kakršnakoli naknadna razlaga zelo dobrodošla.
Nasploh je še najbolj svojevrsten lik Domenica, ki v vasi sicer velja kot čudak, a se sam smatra za odrešitelja človeštva, ki kot edini razume vso izprijenost in nemoralnost, ki ju je človeštvo doseglo v svojem razvoju.
A zagotovo nekaj njegovih čudaških teorij in primerjav tudi drži, npr. tista s cigareto, kjer pravi, kako nesmiselno je, ko ljudje vprašajo za cigareto, ko nimajo za reči nič več drugega. Logičen zaključek je, da ne kaditi, pomeni delati pomembne stvari.
Ta simbol se ponovi, ko Andrej vdan v usodo čaka na voznika in kadi cigareto, vendar se spomni Domenicovih besed, ugasne cigareto, ter se tako odloči, da bo storil nekaj pomembnega (vsaj iz njegovega zornega kota).
Simbol se še enkrat ponovi v navezavi z Eugenico, ko se vrne v Rim k svojemu moškemu, ki pa je nad njo očitno povsem nezainteresiran, zato se ona odloči oditi kupit cigarete, kot akt skrajne nepomembnosti in brezciljnosti.
Potrditev Domenicovih besed je tudi zadnji prizor, kjer gledalci (v filmu) povsem anemično in brez kakršnekoli trohice sočutja ali groze opazujejo okrutno dejanje Domenica, le njegov pes se zgane in divje laja ter cvili.
Skratka popoln moralen razpad človeške družbe, kjer nihče noče poznati sočloveka. In iz te perspektive morda lahko tudi razumemo Domenicovo dejanje, ko je z željo osvoboditve svoje družine, le to zaprl v hišo, torej stran od nemoralne družbe, ki bo uničila svet.
Izredno izpoveden je tudi zadnji prizor, kjer izmučeni in bolehni Andrej poskuša udejanjiti Domenicovo željo po prenosu goreče sveče iz enega konca bazena na drugega, vendrar se to izkaže za precej težjo nalogo, kot je sprva kazalo.
Težava je namreč v tem, da ta prenos sveče predstavlja psihično popotovanje Andreja, ki mora premagati svojo usodno nostalgijo. Prenos sveče tako postane njegovo življenjsko potovanje, na katerem mora paziti, da mu ne ugasne plamen volje.
Nostalgija gledalcu ne nudi nekega takojšnjega zadovoljstva ali spoznanja, temveč ponudi zgolj številne simbole, njih razumevanje pa je odvisno predvsem od gledalčevega poznavanja samega Tarkovskega in njegovih idej ter od možnosti poistovetenja z njegovim načinom razmišljanja.
Nostalgija je film, katerega vsebina vam ne bo znana takoj po ogledu in verjetno tudi ne še nekaj dni po njem, toda sčasoma se bodo dogodki kot nostalgija povezali v smiselno celoto in takrat boste razmeli, kaj je Tarkovski pravzaprav hotel povedati. Če vam torej tako "čakanje" na odkritje smisla filma ni odveč, vam ga vsekakor priporočam.
*Nostalgija, drama (režija: Andrej Tarkovski, scenarij: Andrej Tarkovski, Tonino Guerra, igrajo: Oleg Jankovski, Erland Josephson, Domiziana Giordano, Patrizia Terreno idr., distribucija: distribucija Kinoteka)
Ocena: ljubo doma, kdor ga ima (7/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
