Izguba spomina je hudo neprijetna reč, še toliko hujše pa je, če človek izgubi zmožnost ustvarjanja novih spominov in tako iz minute v minuto pozablja, od tega, kam je namenjen, preko dela, ki ga je pravkar opravljal, pa vse do ljudi, ki jih je pravkar spoznal. Da pa amnezija morda vendarle ni nekaj povsem neprijetnega, ali pa vsaj nepremagljivega, želi pokazati nekoliko pikantni francosko-španski film Novo.
Privlačni Graham (Eduardo Noriego) je od nesreči izgubil zmožnost ustvarjanja novih spominov, pozabil pa je tudi na večino stvari iz preteklosti. Njegova zvesta spremljevalka je beležka, v katero si zapisuje vsakodnevne stvari, med drugim pod do službe, kaj mora tam početi, imena ljudi, ki jih sreča itd.
Grahamovo stanje pa dodobra izkorišča njegova šefica Sabine (Nathalie Richards), ki mladega in privlačnega Grahama zapeljuje v vedno nove seksualne igrice, slednji pa seveda vedno znova pozabi, da se je sploh kaj zgodilo.
Ko v podjetje pride praktikantka Irene (Anna Mouglalis), sprva tudi ona izkorišča Grahamovo pozabljivost in velikanski libido, toda kmalu se vanj resnično zaljubi, podobno pa je tudi z Grahamom.
Irene tako na vse načine poskuša iztrgati Grahama iz rok izkoriščevalske Sabine, toda kmalu se izkaže, da Grahamu sledijo še nekateri ljudje iz njegove preteklosti, preden je izgubil spomin, kar pa stvar seveda še nekoliko bolj zaplete.
Novo je film, ki želi presenetiti gledalca predvsem s seksualno sproščenostjo, kar mu ob poplavi konzervativnih aseksualnih hollywoodskih filmih seveda uspe, toda to je na nek način tudi že celotna rdeča nit zgodbe, ki v konceptu celotnega filma deluje preveč spontano in kaotično.
Toda tudi seksualna sproščenost se tokrat sprehaja po zelo tanki liniji med moralnim in perverznim, vendar ne iz vizualnega, temveč miselnega vidika.
Če si samo ogledamo glavni lik, ki zaradi amnezije ne ve, da mu je prišlo že pred nekaj minutami in ga zato ženske stalno izkoriščajo, za nove in nove spolne igrice.
Dobro, nič ne rečem, tak libido, (seksualna) zaželenost in aktivnost, so verjetno (mokre) sanje velikega števila moških. Toda za trenutek predpostavimo, da bi glavno vlogo v filmu igrala ženska in ne moški!
Bi se potem še zdelo tako simpatično in zabavno, ko bi moški izkoriščali njeno amnezijo in jo naskakovali brez prestanka?!? Ergo, ko se seksualno izkorišča moški, je to zabavno (ker tako ali tako vemo, da mu je všeč?!?), če pa se seksualno izkorišča ženska, je to umazano?
Stereotipi sicer res govorijo, da je moški poligamno bitje, ki bi najraje naskočil vsako kiklo, toda verjeli ali ne, tudi moškim sta romantika in ljubezen pomemben faktor pri seksu, le da nekateri tega ne znajo, ali pa nočejo pokazati.
Če nas torej film želi prepričati, da je seks brez spominov boljši, je to seveda popolna iluzija, kajti seks ni matematična formula, kjer bi se za ugoden rezultat moralo izločiti čimveč neznank, temveč spomini in izkušnje (tako slabe kot dobre) nadgrajujejo naše seksualno občutenje in zaznavanje.
Je pa treba priznati, da je film zelo dobro tempiran in konceptualno odlično zastavljen, saj se pretekli dogodki, ki so vodili do izgube spomina, pojasnjujejo šele proti koncu, nekako v stilu Mementa, posrečen pa je tudi končni preobrat in na nek način osvoboditev glavnega junaka njegove preteklosti.
Od glavnih igralcev bi veljajo izpostaviti zelo simpatično Anna Mouglalis, pa tudi Eduardo Noriego je posrečen v svoji deško-nedolžni seksapilni podobi.
Novo je film, ki da gledalcu veliko misliti, a mu po drugi strani primanjkuje notranje konsistence, tako da gledalec zelo težko dobi nek vtis, kaj želi film sploh povedati.
*Novo, komična romantična drama (režija: Jean-Pierre Limosin, scenarij: Christophe Honore, Jean-Pierre Limosin, igrajo: Eduardo Noriega, Anna Mouglalis, Nathalie Richard, Eric Caravaca, Paz Vega idr., trajanje: 98 minut, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: amnezija namesto viagre (4/10)
