J. R. R. Tolkien je verjetno eden najnenavadnejših piscev tega stoletja. Že pol stoletja daje inspiracijo celotnemu žanru literature, ki ji pravimo fantasy. Pisci omenjenega žanra imajo Tolkiena še vedno za vzgled, mnogim je neponovljiva klasika, katere odmevnost lahko le poskušajo doseči.
Vsebinske značilnosti fantazijskega stila pisanja so novi, magični svetovi, z neokrnjeno naravo, srednjeveško tehnologijo, pravljičnimi bitji, novimi drugačnimi rasami ter nadihom magije. Vendar pa fantasyja nikakor ne gre metati v isti koš s pravljicami, kljub temu, da oba žanra črpata iz istih mitologij. V otroštvu smo se vsi srečali s pravljicami in različnimi bitji, ki so razvnemala našo domišljijo. Pa vendar smo takoj vedeli, kje je dobro, kje je zlo, stvari so bile preproste, lahkotne in brez prevelikih podrobnosti.
Fantasy je zgodba, večkrat ep, bolj siv kot črno-bel, s poglobljenimi karakterji, kompleksno zgodbo, odraslimi razmišljanji in dogodki. Pravljično naivnost zamenjajo bitke, podrobnosti, osebna potovanja karakterjev, kar je večkrat zelo podobno resničnemu življenju, če odmislimo tehnološki kontekst 21. stoletja.
John Ronald Reuel Tolkien je bil rojen 3. januarja 1892 v mestu Bloemfontein v sedanji Južnoafriški Republiki (pokrajina Oranje). Njegova starša - Arthur Reuel Tolkien in Mabel Tolkien - sta se tja preselila iz Anglije v upanju na bolje plačano delo. Ko je bil star tri leta, se je njegova mati z njim in njegovim mlajšim bratom Hilaryem vrnila v Anglijo, v vasico Sarehole na obrobju Birminghama. Manj kot leto zatem je v Afriki umrl njegov oče.
Mati je Johna že kot zelo mladega začela pripravljati na šolanje, tako da se je s sedmimi leti že učil latinščine in grščine. Z devetimi leti je začel ustvarjati svoje prve izmišljene jezike. Ko je leta 1904 njegova mati umrla, je zanj in za brata skrbela cerkvena sirotišnica v Birminghamu. V šoli se je na svojo lastno pobudo učil valežanščine, stare valežanščine, anglosaksonščine in gotščine, ter španščino na pobudo njegovega skrbnika, katoliškega duhovnika Morgana. Kot petnajstletnik se je zaljubil prvič (in zadnjič) v siroto Edith Mary Bratt, ki je pozneje postala njegova edina žena.
Študiral je "klasiko" na Oxfordski univerzi, tam pa se je spoznal z nemščino, staro nemščino ter z islandskim in finskim jezikom, ki sta kasneje sooblikovala njegove vilinske jezike. Leta 1914 se je začela I. svetovna vojna in skoraj vsi študenti so odšli iz univerze na bojišča v Franciji. Tolkien je počakal še eno leto, doštudiral z odliko in vstopil v angleško vojsko. Po letu dni urjenja je njegov bataljon prejel ukaz za premestitev na fronto, Tolkien pa se je v naglici poročil s svojo ljubeznijo iz mladih let Edith Mary Bratt.
Poročnik Tolkien je svoj ognjeni krst doživel v bitki na Sommi, kjer je v nekaj dneh padlo približno 600.000 angleških vojakov. Bitko je preživel brez praske, kmalu zatem pa je zbolel za mrzlico, zaradi katere je bil poslan nazaj v Anglijo, kjer je okreval nekaj mesecev in ni več videl bojišča. V bolnišnici je resneje začel pisati zgodovino Srednjega Sveta - iz teh osnutkov je desetletja kasneje nastal Silmarillion, objavljeni pa so v knjigah History of Middle-Earth 1 in 2.
Leta 1917 je prvič postal oče: sinu je dal ime John Francis Reuel Tolkien. Po vojni se je s svojo majhno družino vrnil v Oxford, kjer je občasno poučeval angleščino, dokler ni dobil dela pri urejanju Angleškega Oxfordskega slovarja. Zadolžen je bil predvsem za vpise v anglosaksonščini. Nikoli ni opravljal doktorata, tako da je bil njegov naziv le profesor Tolkien - do leta 1954, ko je dobil prvi častni doktorat (od petih).
Leta 1920 se je rodil njegov drugi sin Michael Hilary Reuel Tolkien (kasneje je imel še sina Christopherja in hči Priscillo), zaključil pa je tudi delo na slovarju. Zaposlil se je kot predavatelj, kasneje kot profesor angleškega jezika na univerzi v Leedsu, takrat pa je tudi začel izdajati lastna dela: prevode staroangleških pesmi Sir Gawain and the Green Knight, Pearl ter razne eseje o Beowulfu in ostalih staroangleških delih, po katerih je v znanstvenih krogih kmalu postal znan. Leta 1925 je bil izvoljen za profesorja anglosaksonščine na Oxfordu, kamor se je takoj preselil.
Zgodovina Srednjega Sveta je bila v grobem že zaključena, ko je leta 1928 začel pisati knjigo Hobbit - predvsem kot zgodbico za lahko noč svojim otrokom. Šele njegovi prijatelji so ga prepričali, naj rokopis pošlje založniku. Knjiga je bila dobro sprejeta, vendar je bila prodaja bolj skromna. V letih poučevanja na Oxfordu je nanj najbolj vplivalo društvo prijateljev, ki so se imenovali Inklings - najbolj viden član te literarne druščine je bil C. S. Lewis, takrat že priznan pisatelj (otroške knjige o Narniji - Lev, čarovnica in omara ter še mnogo drugih resnejših del).
Že pred izdajo Hobbita je Tolkien začel pisati "novega Hobbita", posamezna poglavja pa je Inklingom bral naslednja leta vse do dokončanja knjige. Istočasno je tudi napisal svoj znamenit esej "On fairy stories" - o pravljicah, ki poizkuša razloži namen pravljic, mitov in njegovih del. Gospodarja Prstanov je le z manjšimi prekinitvami pisal naslednjih 14 let, leta 1950 pa je končano knjigo poslal založniku Allen & Unwin (ki je izdal Hobbita), ki pa jo je zavrnil! Tolkien je užaljen knjigo pospravil, kasneje pa se je izkazalo, da je šlo za pomoto.
Zaradi zelo majhnega upanja na komercialni uspeh je izdajatelj knjigo razdelil na tri dele, prvega je izdal v začetku leta 1954, ostala dva pa nameraval izdati v enoletnih razmakih. Takrat dodatki k knjigi še niso bili napisani, in ko je založnik zaradi uspeha prve knjige skrajšal rok na šest mesecev, Tolkienu ni uspelo zaključiti dodatkov (Appendixes), tako da jih prva izdaja knjig The Lord of The Rings ne vsebuje. Kritike so bile zelo deljene - nekateri so knjigo kovali v zvezde, drugi so celo žalili vse, ki jim je knjiga všeč. Prvotna naklada (3000 kompletov za Anglijo in ZDA skupaj) je bila hitro razprodana, pri tem pa so naredili napako pri izvozu knjig v ZDA - knjige niso imele zapisane avtorske pravice po ameriških zakonih.
To je sredi 60 let izkoristila založba znanstvene fantastike ACE, ki je izdala zelo poceni mehko vezane neavtorizirane knjige iz trilogije Gospodar Prstanov. Čeprav niso imele dodatkov in so bile polne tiskarskih napak, so zelo hitro prodali vseh 200.000 celotnih kompletov. Založba Ballantines se je hitro odzvala in izdala avtorizirano različico z najnovejšimi popravki in dodatki v mehki vezavi, tako da je ACE morala prenehati izdajati svojo verzijo. V teh letih je knjiga začela svoj pohod po ameriških srednjih šolah in univerzah, ki se še vedno ni ustavil - od takrat naprej je The Lord of The Rings najbolj priljubljena knjiga vseh šolarjev v angleško govorečem svetu.
Deset let po svojem izidu je knjiga postala "bestseller" in do sedaj so prodali že več kot 60 miljonov celotnih kompletov! V začetku šestdesetih let je Tolkien zaključil svojo kariero kot profesor z mnogo priznanji iz področja filologije (njegovo delo na staroangleških tekstih, predvsem Beowulf) kot tudi za The Lord of The Rings - med drugim je dobil tudi nagrado "Hugo" za najboljši sci-fi roman ter najbolj prestižno nagrado za literaturo v Angliji - Bensonovo medaljo.
Mednarodna slava pa je imela tudi slabe strani - zaradi pogostih prekinitev, nenajavljenih obiskov ljubiteljev ter telefonskih klicov sredi noči, pa tudi zaradi starosti, ni nikoli zaključil Silmarilliona, nekakšne Biblije Srednjega sveta, ki govori o nastanku in razvoju ljudstev ter njihovi zgodovini in pomembnih dogodkih.
Da bi vsaj malo zaščitil svojo zasebnost, se je Tolkien anonimno preselil v obmorsko mestece Bournemouth, kjer je za javnost postal popolnoma nedosegljiv - novinarja znane revije Life je odslovil na vratih, tako da se je moral le-ta zadovoljiti z intervjujem takratnega ministrskega predsednika, ki je bil veliko lažje dosegljiv. Njegova žena Edith je umrla leta 1971, zadnja leta svojega življenja pa je preživel v Oxfordu ter predvsem obiskoval svoje sinove in hči, vnuke, pravnuke... V začetku leta 1973 mu je Kraljica Elizabeta podelila Red Britanskega Kraljestva (Order of British Empire) - častni naziv, ki je eno stopnjo pod viteštvom (naziv sir).
2. septembra 1973 je John Ronald Reuel Tolkien umrl v bolnišnici v Bournemouthu zaradi pljučnice. Pokopan je v Oxfordu ob svoji ženi, preprost nagrobnik pa nosi njuni imeni ter imeni Berena in Luthien (imeni vilinskega kralja in kraljice iz daljne zgodovine Srednjega sveta). Njegov najmlajši sin Christopher Tolkien je nase prevzel težko nalogo dokončati Silmarillion - nihče drug tega ne bi zmogel, saj je le on izmed vseh otrok šel po očetovih stopinjah v svojem šolanju in ljubezni do staroangleških zgodb in skandinavskih sag.
Kljub navidezno dolgemu seznamu njegovih knjig je Tolkien napisal le malo večjih del - Hobita, Gospodarja Prstanov ter Silmarillion, vendar je vanje vložil celo svoje življenje. V primerjavi s sodobnimi avtorji uspešnic (Stephen King, Michael Chrichton ...) je količinsko to zelo malo, kaže pa tudi na izjemno kakovost njegovih del, kateri se sodobni avtorji fantazije le težko približajo. Milijoni ljubiteljev Srednjega Sveta so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začeli ustanavljati klube, izdajati "fanzine", knjige o Tolkienu in Srednjem Svetu (ki jih je mnogo več kot samih Tolkienovih knjig). Obstajajo tudi nešteta glasbena in likovna dela, ki jih je navdihnil njegov svet, od čisto fantazijskih do interpretacij metal glasbe. Navdušenje nad njegovomi deli z leti ni prav nič pojenjalo, tako da nas bodo spremljala kot klasika tudi v to tisočletje in morda še naprej.
končno pa s(m)o mnogi dočakali tudi prvi del pravega filma (predhodni poskusi so se klavrno končali v obliki polrisanke), ki je ob pomoči priznanih ilustratorjev Tolkienovih del in mnogih drugih strokovnjakov začaral tudi naša platna. Večno vprašanje: ali se film lahko kosa s knjigoč Film je odraz domišljije in predstav peščice ljudi, medtem ko knjigo lahko interpretira vsak posameznik na svoj način. In vendar ekranizacija velikega dela obljublja veliko, saj je večina pravih oboževalcev kljub nekaterim izpuščenim poglavjem še vedno navdušenih, film pa je narejen tudi za laike, ki nikakor ne bodo prikrajšani.
Blaž Berlec in Primož Tavčar