Vzgoja otrok vsekakor ni lahko delo. V zgodovini naše patriarhalne družbe je ta skrb sicer večinoma pripadala lepšim polovicam družine, v moderni družbi pa morajo vse večkrat za odraščanje svojega otroka poskrbeti tudi očetje. In ko se take "misije nemogoče" loti ameriški vele-zabavljač Eddie Murphy, do katastrofe res ni več daleč.
Charlie (Murphy) je sodoben uspešen moški z dobro službo, ljubečo ženo, ki doma skrbi za dom in družino, ter mladega sina, ki pa ga večinoma vidi le zgodaj zjutraj in pozno zvečer, torej takrat, ko ni v službi. Za izpopolnitev položaja njihovega socialnega statusa manjka seveda le še elitni in ekskluzivni vrtec, kamor uspešna in ponosna starša vpišeta svojega sina.
A Charlieju se svet poruši na glavo, ko izgubi službo in je soočen z verjetno največjim moškim kompleksom: da postane nežnejša polovica družine. Njegova žena hodi v službo, vozi Mercedesa in finančno preskrbuje družino, medtem ko on ostane doma, se ukvarja z varstvom in vzgojo sina, ter vozi družinski karavan. In kot pravi moški tudi tokrat prevzame pobudo in kmalu s pomočjo prav tako odpuščenega sodelavca odpreta domači "Očkov" vrtec.
Po začetnih (velikih) pripetijah in težavah z razposajenimi otroci pa pričneta iti v nos ravnateljici elitnega vrtca, ki počasi prične izgubljati svoje mlade "kliente". Charlie in kompanija namreč ugotovijo, da ni dovolj samo to, da otrokom posvečamo veliko pozornosti in časa, temveč jih moramo poskušati tudi razumeti. Vsak otrok je namreč nekaj posebnega, s svojimi željami in potrebami in namesto, da bi ga želeli vliti v nek univerzalen kalup in ga tako oblikovati po naši želji in podobi, ga moramo spodbujati, da razvije svoje lastne sposobnosti in talente.
To je tudi glavni nauk, ki bi ga pričakovali od takšnega filma, a na žalost in na gledalčevo presnečenje se film bolj posveti neki drugi temi: kako kot moški preživeti vzgojo otroka. Film tako temelji predvsem na stereotipnem prepičanju, da moški nimajo pojma o vzgoji otrok in da so slednji živi peklenščki na dveh nogah. Celoten film tako v končni fazi izgleda, kot bi brali kakšno svetovalno revijo, ki poskuša starše naučiti, kako se spopasti s tako težavno nalogo.
Jasno, vse kar se izcimi iz tega je, da dobimo skupino klišejskih otrok, kjer ima eden težave z osebno identiteto, drugi z zadržanostjo, tretji z nežnostjo, četrti z neolikanostjo, peti z grobostjo, šesti s kakanjem... in seveda so vse te težave pretirane do ekstremov, njihovo reševanje pa je posledično precej daleč od realnosti. Slednje pa seveda povzroča številne komične situacije, ki sicer res niso cvet inteligence, a vendar s pomočjo Murphyjeve komike pridejo do zadovoljivega izraza.
Za zabavno popestritev poskrbijo tudi (pre)glasni glasbeni vložki, od Odiseje 2001 in "Kung-Fu fighting" pri spopadu med korenčkom in brokolijem, pa do Psiho glasbe na stranišču, kjer je svoje pravkar opravil še neizkušeni otrok. Svojevrstno poglavje pa so številne reference na Star Trek, ki pa jih bodo razumeli (in se ob njih lahko nasmejali) le zares zvesti oboževalci te serije, kar pa je zagotovo tudi eden od ustvarjalcev tega filma. Poleg Murphyja velja pohvaliti tudi dežurno hollywoodsko negativko Anjelico Huston.
Če lahko torej povzamem in sklepam, da je film po svoji temi bolj namenjen odraslim, kot pa otrokom, pa zbode v oči (oziroma v ušesa) dejstvo, da je film sinhroniziran in kot tak bolj namenjen mlajšim gledalcem. Pa ne da bi imel kaj proti sinhronizaciji, prav nasprotno! Glede na majhno število filmov, ki smo jih do sedaj sinhronizirali v Slovenščino velja vsak tak poskus pozdraviti, seveda pa bi bilo zanimivo vedeti, kdo je bil tako pogumen, da je verjel, da lahko, meni nič, tebi nič, sinhroniziramo jezičnega Eddieja Murphyja. Dobro, to je nekako tako, kot bi poskušali oponašati obrazno mimiko Jima Carreya (kaj se zgodi v tem primeru lahko vidimo v polomiji z naslovom Butec in butec 2). Verjetno pa razlog za sinhronizacijo Očkovega vrtca tiči v tem, da je film v svoji osnovi preveč ameriško naravnan, še najbolj pa bi se to poznalo pri (ne)razumevanju velikega števila šal, ki pa v slovenski priredbi vendarle zvenijo vsaj malce bolj domače in razumljivo (ter seveda smešno).
No, ko smo že pri ameriški naravnanosti, je očiten velik razcep med ameriško realnostjo in hollywoodsko utopijo Amerike. Da bi belopolti američani v resnici zaupali svoje otroke temnopoltemu moškemu (za Američane tipičen opis kriminalca) v varstvo je namreč čisti nesmisel. Zalo vprašljiv pa je tudi koncept srečne mlade temnopolte družine, ki jo v belskem predmestju vsi toplo sprejemajo, kot je sporna tudi ideja, da se temnopolti moški ali ženska brez težav in brez policijskega nadlegovanja vozita naokrog v Mercedesu.
Edino žebljico na glavico pa so ustvarjalci (verjetno nevede) zadeli pri prikazu razlik pri šolskem sistemu, kjer so na eni strani izredno priviligirani otroci bogatašev in na drugi strani samoniciativi prepuščeni otroci navadnih smrtnikov.
Očkov vrtec je v končni fazi solidna "instant" komedija za vso družino, od katere bi morda lahko pričakovali nekaj več, kljub vsemu pa ne razočara, če je le ne boste vzeli preveč resno.
* Očkov vrtec, sinhronizirana komedija (režija: Steve Carr, scenarij: Geoff Rodkey, igrajo: Eddie Murphy, Steve Zahn, Anjelica Huston, Lacey Chabert, glasovi: Jernej Kuntner, Sašo Hribar, Tjaša Železnik, Damjana Černe, Gregor Bakovič, distribucija: Continental Film)
Ocena: starševstvo kot Misija nemogoče (6/10)
