Odpri srce je še ena izmed skandinavskih dram, ki nam prikazuje življenje takšno, kot je: naravno, brez sentimentalnosti, brez trikov moderne kinematografije, domače. Kot bi stopili na ulico in se v obliki nevidnega duha prilepili na nekega neznanca in pokukali v njegovo življenje. Odpri srce ne potrebuje zaključnega napisa: "Posneto po resničnih dogodkih!", kajti gledalec že med ogledom spozna, da se take reči zares dogajajo okrog nas. To je tisto, čemur bi resnično lahko rekli Reality TV.
Film nam na zelo zanimiv način prikaže, kako nepredvidljivo čustvo je lahko ljubezen. A ljudje smo te vrste umetniki, da že tako ali tako zapletene stvari še bolj otežimo. Ima nekdo pravico žrtvovati se, za (domnevno) dobro drugega, ne glede na to, kako bo slednji prizadet zaradi te odločitve. Je ljubezen nekaj nadtelesnega, ali pa smo ljudje zgolj jetniki svoje fizične podobe? Obstaja kakšen razlog, ki bi bil močnejši od ljubezni? To je le nekaj vprašanj, na katera lahko najdete mnoge odgovore v filmu Odpri srce.
Odlično je prikazano predvsem čustvovanje in razmišljanje onesposobljenih ljudi, ki iz takega ali drugačnega razloga nimajo več popolne kontrole nad svojim telesom. Jeza, razočaranje, strah, žalost, bes, malodušje... vse to se prepleta v mišljenju teh ljudi. Brez olepšav nam je prikazan tudi najbolj temačen aspekt naše psihe: ko nimamo več nadzora nad lastnim telesom, poskušamo s psihičnim terorjem zasužnjiti ljudi, ki nas obdajajo. Človek je pač ponesrečena kreatura, ki vedno želi imeti čimveč kontrole in vpliva.
Na drugi strani je dekle, ki je razpeto med ljubeznijo in vdanostjo. Med psihično in fizično ljubeznijo. Med popolnim sožitjem dveh duš in seksom. Usodni trikotnik pa se zaključi z moškim, ki pa podobno kot dekle niha med obvezo in ljubeznijo. Med družino in spolno privlačnostjo. Med poklicno etiko in svojimi imtimnimi občutki.
In kot vemo se taki trikotniki ne morejo končati ravno srečno. V hollywoodskih filmih kratko potegne zgolj eden (ki se ponavadi izkaže za hudobca), medtem ko druga dva živita srečno do konca svojih dni. No, v resničnem življenju ni povsem tako. Tu je namreč vsaka nesrečna ljubezen boleča.
V prvi vrsti je vsekakor treba pohvaliti glavne igralce, ki so svojim likom zares vdahnili neko svojevrstno dušo. Tako so ustvarili like, ki jim lahko verjamemo, jim zaupamo in se v njih lahko vživimo. Pri tem imajo veliko vlogo tudi pravila manifesta Dogma 95, po katerih je posnet film. Naravna svetloba, nikoli povsem fokusirana in jasna kamera, neobriti in nenaličeni glavni igralci/ke (vsaj ne pretirano), naravne lokacije, posnete izven filmskih studijev... bi si lahko za realnost filma želeli še kaj več?
Edino kritiko bi lahko podal na račun zdravnikov v tem filmu. Način, s katerim sporočijo glavnemu junaku, da bo za vse življenje ostal povsem hrom je pod vsako kritiko in z medicinsko etiko (in tudi resničnostjo) nima veliko skupnega.
Vse ostalo bi lahko še najbolje opisali kot prefinjeno harmonijo najglobljih človeških občutkov ljubezni in navezanosti drug na drugega. Konec ne bo všeč prav vsem. Pač odvisno od tega, s katerim glavnim junakom najbolj simpatizirate. A razočaral vas zagotovo ne bo.
* Odpri srce, drama (režija: Susanne Bier, scenarij: Anders Thomas Jensen, igrajo: Mads Mikkelsen, Sonja Richter, Paprika Steen, Nikolai Lie Kaas, distribucija: A. G. Market)
Ocena: za vsakim dežjem posije sonce (10/10)
