V zgodnjih jutranjih urah zadnjega februarskega dneva, leta 2005, po našem času, se je v Los Angelesu odvilo zadnje dejanje podelitve najbolj prestižnih filmskih nagrad - oskarjev. Veliki zmagovalec je postal hollywoodski prekaljeni maček Clint Eastwood in njegov film Punčka za milijon dolarjev, ki je od sedmih nominacij prejel 4 oskarje, a vse v najbolj zaželenih kategorijah (najboljši film, režija, glavna ženska in stranka moška vloga).
Kjer so zmagovalci, so seveda vedno tudi poraženci, med slednje pa vsekakor lahko štejemo Martina Scorseseja, katerega Letalec je (ob 11 nominacijah) sicer prejel en oskar več kot Punčka za milijon dolarjev, toda v precej manj odmevnih kategorijah.
Ko je voditelj prireditve Chris Rock za šalo preveril, kateri film bi zmagal, če bi glasovali navadni ljudje, je bil poleg filma Bela modela omenjen tudi Alien proti Predatorju. In zdi se, da so tudi letošnji oskarji potekali predvsem na nivoju boja med dvema legendama hollywooda, Eastwoodom, ki že ima oskarja izpred desetih let za vestern Neoproščeno, ter Scorsesejem, ki na oskarjih še ni okusil slasti zmage.
Prav zato so številni filmski poznavalci pripisovali več možnosti Scorseseju, ki ga je akademija spregledala že pri filmih Pobesneli bik, Dobri fantje, Tolpah New Yorka idr., toda očitno tokratna podelitev ni bila namenjena popravljanju starih "krivic".
Če poskušamo primerjati Letalca in Punčko za milijon dolarjev lahko ugotovimo predvsem to, da gre vsekakor za dva odlična filma, kjer pa bi težko rekli, kateri je boljši, saj sta po načinu podajanja zgodbe preprosto preveč različna.
V obeh primerih gre za neke vrste boj, tako proti sistemu, kot tudi sam notranji boj glavnih likov, le da Letalec stavi na pompozni spektakel, ki gledalca predvsem osupne, Punčka za milijon dolarjev pa na subtilno dramo, ob kateri se človeka predvsem zamisli.
Akademiji je očitno bolj pri srcu drugi pristop, vendar ko že rečeno, to v prvi vrsti ni vprašanje razlike v kvaliteti, temveč predvsem v razliki filmskega okusa.
Kakorkoli že, Eastwood je torej prejel kipec za režijo, ter skupaj s producentoma Tomom Rosenbergom in Albertom S. Ruddyjem, tudi za najboljši film.
Uspeh je dopolnila Hilary Swank, z oskarjem za najboljšo žensko vlogo, kar je zanjo že drugi zlati kipec (prvega je dobila za igro v filmu Dečki ne jokajo).
Za dodatno veselje je poskrbel Morgan Freeman, z oskarjem za stranko moško vlogo, ki so ga sicer pripisovali angležu Cliveu Owenu (Bližnji odnosi). Morganu je kipec uspelo osvojiti v četrtem poskusu.
Čast Letalca je rešila predvsem Kate Blanchett, z oskarjem za stransko žensko vlogo, v kateri je odigrala hollywoodsko ikono Catherine Hepburn. Kipec si je vsekakor zaslužila, četudi je imela močno konkurenco predvsem iz strani Laure Linney (Kinsey) in Natalie Portman (Bližnji odnosi).
Nobenih velikih presenečenj ni bilo niti pri glavni moški vlogi, kjer se je sicer veliko govorilo o Leonardu DiCapriu, ki je z upodobitvijo "letalca" Howarda Hughesa sicer zagotovo odigral najbolj prepričljivo vlogo v svoji karieri, a se preprosto ne more znebiti nekega podzavestnega imidža playboya (ni mišljeno v slabšalnem pomenu besede!). Kljub porazu pa se je v objemu mične brazilske manekenke Gisele Bundchen, ki ga je spremljala, zagotovo hitro potolažil.
Zelo močna kandidata sta bila tudi Clint Eastwood, ki je v Punčki za milijon dolarjev, poleg režije, prevzel tudi glavno moško vlogo, že drugič zapored pa je bil kandidiran tudi Johnny Depp, lansko leto za Pirate s Karibov, letos pa za upodobitev pisatelja J.M. Barrieja, stvaritelja Petra Pana.
Toda oskar je povsem upravičeno romal v roke Jamieja Foxxa, ki je v biografiji Raya Charlesa fantastično upodobil velikega glasbenika. Pred podelitvijo so sicer krožile špekulacije, da naj bi, zaradi tradicionalne zadržanosti akademije pri podeljevanju oskarjev temnopoltim igralcem, Foxx prejel oskarja za stransko vlogo, kjer je bil prav tako nominiran za film Stranski učinki, a akademija letos očitno ni imela rasnih predsodkov.
To dokazuje tudi dejstvo izbire voditelja prireditve, saj je Chris Rock znan po svoji precej specifični (lahko bi rekli celo afriško-ameriški) komiki, kjer se je tudi tokrat brez dlake na jeziku norčeval iz drugih igralcev (predvsem Juda Lawa, Julie Roberts, Colina Farrella in Cuba Gooding Jr. idr.), vse skupaj pa "popravil" s šalami na lasten račun.
V dobro mu vsekakor lahko štejemo, da se je upal ponorčevati iz predsednika Georga Busha, ki pa se mu akademija seveda ni želela preveč zameriti, zato smo bili deležni tudi izliva ameriškega patriotizma, ko nam je bila vsiljena "molitev" za ameriške vojake, "ki se po svetu borijo za demokracijo in svobodo".
Če se še malce vrnemo k nagradam: Letalec je prejel oskarje tudi v kategorijah scenografije, fotografije, kostumografije in filmske montaže. Oskar za masko je pripadel filmu Lemony Snicket: Zaporedje nesrečnih dogodkov, Spider-Man 2 pa je člane prepričal v kategoriji posebnih učinkov.
Na glasbenem področju je navdušila predvsem Beyonce Knowles, z izvedbo treh nominiranih pesmi, eno celo v francoščini(!!!), eno pa v duetu z vse bolj popularnim Joshom Grobanom.
Na koncu je najboljša pesem postala Al Otro Lado Del Rio Jorgeja Drexlerja, iz filma Motoristov dnevnik, ki sta jo izvedla legendarni Carlos Santana na kitari in Antonio Banderas za mikrofonom (da, latino lomilec ženskih src zna tudi odlično peti!).
Z oskarjem za originalno glasbo, komponista Jana A.P. Kaczmareka, se je pred popolnim polomom rešil film V iskanju dežele Nije (7 nominacij), za mešanje tona je bil nagrajen film Ray, za montažo zvoka pa animirani Neverjetni. Slednji je po pričakovanjih ob konkurenci drugega dela Shreka in Kraljestvu morskega psa, slavil tudi kot najboljši animirani film.
Nagrado za kratki animirani film je prejel Ryan, za kratki igrani film pa Wasp.
V kateoriji dokumentarcev je največ prahu dvigoval Super veliki jaz Morgana Spurlocka, ki je z nažiranjem do onemoglosti (uspešno) skušal dokazati škodljivost hitre prehrane, a očitno ideja ni navdušila žirije, ki je raje izbrala tragično indijsko reportažo Born into Brothels, o otrocih, ki so prisiljeni v prostitucijo.
Najboljši kratki dokumentarni film je postal Mighty Times: The Children's March.
Kar se tiče scenarijev, je vse potekalo po pričakovanjih in tako so oskarja za najboljši izvirni scenarij prejeli Charlie Kaufman, Michel Gondry in Pierre Bismuth za zgodbo filma Večno sonce brezmadežnega uma, zlati kipec za prirejeni scenarij pa sta dobila Jim Taylor in Alexander Payne za Stranpota.
Najboljši tujejezični film je postal španski Morje v meni, ki podobno kot do neke mere Punčka za milijon dolarjev, govori o evtanaziji. Veliko je bilo tudi govora o nemškem filmu Propad, ki govori o zadnji dnevih vojne v hitlerjevem bunkerju pod obleganim Berlinom, ki se odlikuje z odlično karakterno igro, a (če smo precej nesramni) v filmu ni neposredno prikazana trepljenja Židov, kar je doslej skoraj vedno prepričalo akademijo.
Pod zaključno črto lahko tako zapišemo, da si bomo 77. podelitev oskarjev zapomnili predvsem po dvoboju med Eastwoodom in Scorsesejem, vse drugo pa je minilo brez velikih presenečenj ali odstopanj, tako kar se tiče nagrad, kot tudi zahvalnih govorov, kjer je še najbolj čustven govor (in vsaj malce solzic) pokazal zgolj Jamie Foxx.
Pojavila so se tudi namigovanja, da naj bi nagrajenci že vnaprej vedeli, da bodo morali prebrati zahvalne govore, ki naj bi bili že pred dejansko ceremonijo objavljeni na spletni strani prireditve in naj zato večina ne bi delovala preveč (iskreno) presenečeno.
Letošnja podelitev je pustila predvsem občutek "učinkovitosti", saj je stvar tekla kot švicarska ura, tako da so npr. določenim "manj zanimivih" kategorijam podelili oskarje kar med sedeži dvorane, oziroma so vse nominirance že prej privedli na oder, da so se izognili dolgim hodom nagrajencem proti odru, zelo radikalno in neusmiljeno pa so bili skrajšani tudi zahvalni govori.
Seveda je to za sabo potegnilo nek droben občutek pretirane "sterilnosti", ki ga je še povečalo dejstvo, da razen Chrisa Rocka in že tradicionalno zabavnega Robina Williamsa, nihče ni zares poskušal razvedriti publike, temveč so raje brali vnaprej napisan scenarij podelitve.
Omeniti velja še zelo čutno komemoracijo spomina na, v lanskem letu preminule, filmske ustvarjalce, ki je potekala ob zvokih znanega čelista Yo-Yo Maja, še posebej pa so se spomnili umrlega Johnyja Carsona, ki je podelitev oskarjev vodil štirikrat.
Častnega oskarja za življenjsko delo je tokrat prejel režiser Sidney Lumet, ki je tako dobil priznanje za več kot 40 filmov, ki jih je ustvaril v svoji karieri in za katere je bil tudi petkrat nominiran, pa se mu nikoli ni posrečilo dobiti zlatega kipca.
Očitno bo podobna usoda doletela tudi Martina Scorseseja, če nas seveda v prihodnosti ne preseneti s še kakšnim odličnim filmom.
Dodatne informacije o podelitvi letošnjih oskarjev so na voljo na uradni spletni strani prireditve.
