V petek, 30.7., se je v Motovunu (hrvaški Istri) s podelitvijo nagrad, projekcijami zmagovalnih filmov in koncertom do zgodnjih jutranjih ur, zaključil petdnevni mednarodni filmski festival, ki so ga organizatorji to leto priredili že šestič zapored.
Motovunski filmski festival (MFF) je ob svojem rojstvu, l. 1999, predstavljal edini prostor na Hrvaškem, kjer je bilo moč videti filme, nastale izven velikih studijev, hollywoodske industrije in pretežno tržne usmerjenosti. Danes je situacija ravno zaradi Motovuna drugačna - distributerji v mnogo večji meri v svojo ponudbo vključujejo tudi nekomercialne, t.i. art filme. Letošnje leto so organizatorji skušali odgovoriti na nastale spremembe in storili korak v začrtani smeri naprej - v petdnevnem bombardiranju s filmi je bilo mogoče videti še večje število večinoma neznanih, obrobnih, neevropskih in malih filmov z veliko umetniško vrednostjo. Kljub temu je organizatorjem uspelo privabiti veliko število ljubiteljev filma (okoli 25.000), ki so od desete ure zjutraj do poznih nočnih ur polnili vsa štiri prizorišča filmskih projekcij.
Glavno nagrado festivala, Propeler Motovuna, je (morda malce nepričakovano) v kategoriji tekmovalnega programa dobil film britanskega režiserja Ken Loacha Ae fond kiss. Zgodba govori o premagovanju preprek in težav, ki nastajajo zaradi trka na videz tako zelo različnih kultur in družin, iz katerih izhajta mlada zaljubljenca.
Nagrado odAdoA, ki se podeljuje filmom, nastalim med Albanijo in Avstrijo, je prejel film Kad porastem biću kenguru srbskega režiserja Raše Andrića. Če je prejšnji film govoril o trku dveh kultur, imamo tu opravka s trkom (prehodom) dveh različnih življenskih odbobij, mladosti in dobe odrastlosti, ki ustvarja številne komične zaplete.
Omeniti velja še nagrado mednarodne žirije Fipresci, ki jo je prejel eksperimentalen film dveh danskih režiserjev, Jorgen Letha in Lars von Trierja, Five obstructions. Film je nastal na podlagi Trierjevega navdušenja nad Lethovim 12 minutnim filmom Popolno človeško bitje (1967) in nas sili k vnovičnem razmisleku o samem fenomenu filma, njegovega nastajanja in njegove iluzorične naravnanosti.
Navdušenje pubilke so poželi še ruski film Roads to Koktebel (B. Hlebnikov, A. Popogrebski), The Story of the weeping Camel (L. Falorni, B Davaa), Eternal Substitute of the spotless Mind (M. Gondry) in korejski film Pomlad, poletje, jesen, zima,.. in pomlad, ki si ga je še moč ogledati v ljubljanskem Kinodvoru.
Poleg bogatega filmskega programa (čez 90 filmov) so organizatorji to leto še bolje poskrbeli za samo obfestivalsko dogajanje - vodeno 14 dnevno filmsko šolo, pripravili so večer poezije, v okviru novega projekta Dalmacija - Zemlja partner so Motovunu dodali čar Dalmacije (eksperimentalni filmi nove splitske šole, predstavitev igralca Ivice Vidovića, premestitve bolske plaže Zlatni rat v Motovun,...). Za dobro atmosfero so pripomogli še večerni koncerti in DJ-ji.
Edino graje vredna je bila slaba opremljenost brezplačnega kampa s tuši in sanitarijami ter predvsem nočno (jutranje) kaljenje miru peščice pijano nekontroliranih posameznikov, ki jim tudi v petih dneh ni uspelo videti niti ene samcate projekcije (vzrok je verjetno težaven in nadvse dolg vzpon v samo mestece). Če ima Motovun zaradi svoje tradicije, uveljavljenosti in mesta znotraj hrvaškega kulturnega zemljevida publiko (oziroma številom gledalcev) takorekoč zagotovljeno, bi bilo verjetno v naslednjem letu potrebno storiti tudi kaj v zvezi z njeno strukturo in poskrbeti za njeno boljšo nastanitev.
Do takrat pa zbogom Motovun in pozdravljeno Sarajevo (20. do 28. avgust).
