Celovečerni glasbeni dokumentarci niso ravno najbolj pogosti, še posebej, če zajemajo dogajanja na glasbeni sceni v nekdanji Jugoslaviji. Otroci sreče gledalca vrnejo v konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let, ko sta se rock'n'roll in njegov malce bolj uporniški bratranec punk, razširila med mlade Jugoslovane, željne svežih idej in novih idealov, ki bi jih iztrgali iz spon monotonega sistema.
Režiser, scenarist in idejni vodja filma Igor Mirković, se s spomini na svojo mladost odpravi po sledeh novega vala, ki ga je zaznamoval in oblikoval v človeka, kakršen je danes.
Na svojem potovanju od Zagreba, Ljubljane, Beograda, New Yorka, Dunaja, Pariza in številnih drugih mest, išče nekdanje glasbene legende in odkriva, kako in zakaj so se spremenili.
A glavni namen filma je prikazati, kako je takrat glasba postala način življenja mnogih mladih ljudi in kako je bila prav glasba tista, ki je združevala in razširjala obzorja, v nasprotju z represivno politiko, ki je, nedolgo zatem, povzročila balkansko tragedijo.
Otroci sreče so odlično zastavljen dokumentarec, ki se obravnavane teme po eni strani loti iz bolj osebnega vidika iskanja nekdanjih spominov avtorja filma, po drugi strani pa zelo široko zajame celotno paleto miselnih sprememb takratnega časa, od glasbe, časopisov, stripov, fotografij in umetnosti.
Nostalgični posnetki takratnih glasbenikov in tudi navadne mladine, so zmontirani v zelo gledljiv kolaž, kjer se potopisno dokumentiranje izmenjuje s komičnostjo takratnega časa (seveda le v očeh današnjega opazovalca).
Seveda bo film največ pomenil tistim, ki so bili v tistem času v primernih letih, da jih je ta glasbeni val zasvojil in navdušil. Tako je prav zabavno opazovati, kaj se je zgodilo z nekdanjimi divjimi rock zvezdami in kako so se nekateri povsem spremenili.
Nekateri živijo vzorna družinska življenja in so svoja divja leta že davno pustili za sabo, drugi so se povsem umaknili iz oči javnosti, v tretjih pa še vedno tli nekdanji uporniški duh.
Za tiste, ki takrat še niso bili dovolj stari, oziroma so bili že prestari, da bi jih novi val osvojil, pa je film kljub temu lahko prava mala učna ura, kjer lahko izvemo, kdo, kako in zakaj je resnično stal za legendarnimi skupinami, kot so bili Pankrti, Azra, Prljavo kazalište, Idoli, Orgazam, Film, Haustor in mnogi drugi.
Prav internacionalnost filma, ki zajame skupine vseh republik nekdanje Juge (seveda s poudarkom na Hrvaških bandih), je tista, ki film dela še bolj zanimiv in predvsem še enkrat znova dokaže, da Jugoslovani med sabo nismo bili tako zelo različni, kot so to kasneje naslikali fanatični politiki in tako botrovali balkanskim vojnam.
A tista zares prava moč novega vala se je skrivala v združevanju mladih ljudi in stalni izmenjavi mnenj in različnih pogledov. Oziroma, kot reče Igor Mirković, če si želel izvedeti kakšno najnovejšo novico, si se moral le odpraviti na ulico med dvema kafičema, kjer so se zadrževali vsi, ki so takrat kaj pomenili na glasbeni in nasploh kulturni sceni. Tam si lahko izvedel vse in našel kogarkoli oziroma karkoli si takrat iskal ali potreboval. To je bil takratni internet.
Otroci sreče je film o času, ko je bil največji zaklad avtomatski gramofon, ki je omogočal neprestano predvajanje vinilnih plošč skupin, ki so s svojim miselnostjo povzročile razvoj večsmernega razmišljanja in upora proti monotoniji stalnega prikimavanja enim in istim idejam.
Navdihujoč film, z rahlo generacijsko omejitvijo, zaradi katere vsi gledalci ne bodo doživeli katarze, a kljub temu bolj inspirativnen, kot podobni hollywoodski poskusi, ki za ceno ugajanja vsakomur, gledalca dobesedno posilijo z rockom.
*Otroci sreče - Sretno dijete, celovečerni dokumentarec (režija in scenarij: Igor Mirković, igrajo: Igor Mirković, Goran Pavelić Pipo, Ivan Piko Stančić, Mladen Juričić Max, Peter Lovšin, Renato Metessi, Sven Semenčić, Jasenko Houra, Denis Kuljiš, Zoran Franičević, Mišo Hrnjak, Boris Leiner, Srđan Gojković Gile, Momčilo Rajin, Srđan šaper idr., trajanje: 97 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: ko še ni bilo interneta (8/10)
