V torek, 14. decembra 2004 se je v Kinodvoru s projekcijo filmov prvega tekmovalnega sporeda tudi uradno začel 1. slovenski mednarodni festival animiranega filma Animateka: Re-Drawing Europe 2004, na katerem svoje animacije predstavljajo avtorji iz Slovenije ter drugih sosednjih ter bližnjih držav.
V popoldanskih urah je za ogrevanje poskrbel prvi slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika?, s katerim se je predstavil režiser filma in član žirije festivala Milan Erič, katerega animacijski opus poleg že omenjenega filma obsega tudi kratki animirani film Poskušaj migati dvakrat ter dokumentarni animirani film Utrinki s snemanja. S soavtorjem Socializacije bika? Zvonkom Čohom sta prejela številne nagrade, med drugim tudi Prešernovo nagrado.
Za nadvse zanimiv in energičen večerni začetek tekmovalnega sporeda Animateke pa sta poskrbela mednarodno priznani hrvaški ustvarjalec stripov Danijel Žeželj, ki je ob prikazu ustvarjanja slike, na bobnih spremljal Marjan Stanič. Številna publika, ki je povsem zapolnila preddverje Kinodvora, je najprej z nejevero, nato pa z vedno večjim navdušenjem spremljala vsako Danijelovo potezo, ki se je slikanja lotil na zelo zanimiv način, ob katerem se je šele prav ob koncu prikazala razpoznavna forma, končna slika pa bi lahko brez težav služila tudi kot simbol festivala.
Dogajanje se je nato preselilo v kinodvorano, ki se je napolnila do zadnjega kotička in kjer je gledalce najprej pozdravila simpatična uvodna špica Animateke, ki so jo pripravili Matej Lavrenčič, Gorazd Bizjak in Martin Jelovšek iz ZAP Studia za animcaijo.
Sledil je uvodni nagovor programskega direktorja Animateke Igorja Prassela, ki je predstavil prisotne člane mednarodne žirije (Nikola Majdak, Milan Erič, Luca Raffaelli, Danijel Žeželj in Jana Ondikova), se zahvalil vsem, ki so kakorkoli prispevali pri realizaciji tega projekta ter tudi številnim gledalcem in jih pozval, naj se še naprej tako množično udeležujejo projekcij.
Besedo je dobil tudi Blaž Peršin, načelniku oddelka Mestne občine Ljubljana za kulturo in raziskovalno dejavnost, ki je izrazil svoje veselje, da Ljubljana (in z njo tudi Slovenija) dobiva nov mednarodni filmski festival in napovedal nadaljno podporo MOLa, a hkrati tudi prejel medklic iz publika, da je potrebno podpreti tudi slovenske animatorje, da nas bodo predstavljali na prihodnjih festivalih, tudi izven meja Slovenije.
Zbrane je nagovoril še veleposlanik republike madžarske Gabor Bagi, ki je bil vesel ponovnega prihoda v Kinodvor, saj je bil pred kratkim prisoten tudi na otvoritvi tedna madžarskih filmov. Madžarsko veleposlaništvo je poskrbelo tudi za zakusko, ki je sledila projekciji, toda do takrat je gledalce ločila še dobra ura in pol kratkih animiranih filmov, domače rečeno risank.
Po začetnih težavah napovedovalke programa, ki se ji je (verjetno zaradi treme) nekoliko zatikal jezik pri prevajanju v angleščino in drobnih tehničnih zapletih s projektorjem, je naposled le napočil čas za animacijo.
Led je prebil italijanski Arlecchino (Harlekin) Francesca Tosseto, ki je s plesom in prelivanjem nihajočih barv prikazal drugačen pogled na Harlekinovo masko, kombinacija gibov in zvokov pa je spominjala tudi na maskoto kakšnega nogometnega prvenstva. Igro barv je popestrilo tudi simbolno spreminjanje gostujočega medija, ki je potoval iz zraka proti vodi in tako zaključil cikel medsebojne povezanosti. (1'16")
Kot drugi je bil na vrsti madžarski Nedelja vecher (Nedeljski večer) Kalina Vutova, komično-tragično zgodbo o osamljenem srcu vešče, ki opazuje radosti drugih in si tudi sama želi ljubezni, toda njeno hrepenenje se konča ob siju luči. Temačno ozadje noči in grobo prelivanje barv še dodatno poudarita notranjo dilemo glavnega lika in negotovo usodo, ki leži pred njim, ki pa vendarle ni brez upanja. (6'14")
Na projekciji sta bila prisotna avtorja naslednjega filma Ciganjska (Ciganska), Marko Meštrović in Davor Međurečan. Njuno delo je navdihnila temna balada Miroslava Krleža, animacija pa je hkrati tudi glasbeni videospot skupine Cinkuši. Grobe črno-bele podobe ljudi so ujete v ostre podobe sveta, različne plasti dogajanja pa dajo občutek njihove notranje praznine in prozornosti ter s tem njihove duševne stiske, samodestrukcije in odtujenosti. Računalniška animacija je še najbolj osupljiva na nivoju dežnih kapljic, ki se lomijo in padajo v različnih smereh, a vendarle vedno v neki logični formi(8'30")
Koha e Dashurisë së Akrepave (Parjenje škorpijonov) albanskih avtorjev Ergys Faja in Bertrand Shijaku je kombinacija podrobne študije gibov in simboličnega boja med spoloma, ki kljub nasilju deluje erotično in tako nevarnost spremeni v harmonijo in obratno. Ljubezen lahko premaga strah, toda to še ne pomeni, da je premagala tudi smrt. Razpršena animacija celostne podobe škorpijonov se izmenjuje z ostrimi obraznimi potezami in glasovi, njun obred pa je zgolj neskončen krog življenja in smrti. (7'45")
Time Sights (Opazovanje časa) Istvana Orosza, ki je prav tako prišel na projekcijo, je sicer klasična minimalistična animacija, ki pa kljub temu izstopa zaradi zanimive tehnike iskanja kontrastov z različno pozicijo in orientacijo črt in hkratnem iskanju simetrije z geometrijskimi liki, kar močno spominja na iskanje popolnosti renesančnih slikarjev. Enako zanimiva je kombinacija animacije s hitrimi preskoki posameznih sličic, vizualno dogajanje pa spremlja citiranje besedila Williama Blaka, ki ga sočasno govorita dva glasova, toda vsak z nekoliko drugačnimi poudarki, en v preteklosti, drug v prihodnosti. Še bolj navdušujoče pa so podobe, skrite v ozadju, ki se počasi izluščijo ali pa sploh ostanejo prikrite, vse pa povezuje misel, da čas in prostor živita. (10')
Galeries (Tuneli) Švicarja Davida Epineya je zgodba o pasteh človeškega potrošništva, ki se mu le stežka upremo, še težje pa se iztrgamo iz njega. Močna barvna kompozicija in nejasne silhuete dajejo občutek nenehnega gibanja po neskončnih galerijah človeških hrepenenj, ki jih skušamo uresničiti z iskanjem splošnih idealov družbe. Toda to večinoma ne prinese sreče, temveč zgolj dodatna razočaranja in posledično še večja hrepenenja, ki jih kruto zaključi brezkompromisna realnost. Omeniti velja tudi zelo učinkovite zvočne efekte, ki hkrati definirajo tudi obrazno mimiko glavnih likov in preko katerih le ti, bolj kot z drugimi liki na platnu, komunicirajo z gledalci. (4'45")
Z Bizgeci: Češnje je končno nastopil tudi trenutek za slovensko animacijo, med publiko pa je sedal tudi avtor Grega Mastnak. Njegov simpatični film se je v Kinodvoru že vrtel kot predfilm korejske usprešnice Pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad, ta večer pa je bil deležen tudi največjega odobravanja publike, kar je glede na lahkotno komičnost filma tudi razumljivo. (5')
Italijanska animacija La piccola Russia (Mala Rusija) Gianluigija Toccafonda je bil najdaljši film večera, izkazal pa se je tudi za najbolj zahtevnega, saj je narejen v stilu zlivanja podob in slik, tako da v celoti deluje nekoliko ekspresionistično in brez nekega smisla. Toda ob bolj natančnem opazovanju se kmalu izluščijo liki mladi morilci, očeta zajca, mame lune, malega plešočega pes, gospe polž, sestre policaja itd., vse ob zvočni spremljavi posneti v resničnem življenju, kar filmu kljub simbolnemu pristopu daje občutek realnosti. Nadvse impresivno je predvsem spreminjanje likov, ki nikoli ne zapustijo kadra, temveč doživijo preprosto metamorfozo v drugo osebo ali ozadje (in obratno), kajti v Mali Rusiji je vse povezano in ima vse svoj namen. (16')
Še en slovenski prispevek, Be Marjana Mančka, prav tako prisotnega na projekciji, na satirično ironičen način obravnava Evropsko unijo, njen strah pred 'črnimi ovcami' in norimi kravami, ter prikazuje slovensko ovco, ki preko številnih (tudi nevarnih) avantur vendarle najde svojo ljubezen. Film je klasična animacija s poudarkom na detajle, predvsem na dvoumnost napisov, ki se pojavljajo preko celotne zgodbe in ki pripovedujejo nekoliko drugačno zgodbo o Evropi, katere del smo sedaj tudi sami. (8')
Ja / 2 (Razcepljena) Hrvatice Heidi Kočevar je povsem enostavna črno bela kompozicija barvnih nasprotij in simetričnih likov, ki pa je toliko bolj zahtevna v svoji simbolni dilemi, kjer klovn ne želi več biti, to kar je in se na vsak način skuša spremeniti. To mu kmalu tudi uspe, toda z zelo negativnimi posledicami, ki pa jih je zelo težko popraviti. A tudi ko mu uspe doseči neko popolno podobo, je le ta zgolj delna, kajti tako kot človek ne more pobegniti pred tem kar je, tudi klovn ne more prenehati biti klovn. (3'13")
Igra Snežane Negovanović iz Srbije in Črne Gore z računalniško obdelavo izrezanih likov (cut-out) prikazuje naivnost srbskih slikarjev, ki na svojih delih iščejo neke tradicionalne prizore dela na polju ali v konjušnici, med tem pa jih zasujejo simboli sodobne družbe, od Cola-Cole, preko McDonaldsa, pa vse do cigaret Marlboro. Satirična zgodba, ki pa vse bolj odraža tudi realnost zunaj slikarskih krogov, prikazuje nevarnost iluzij tradicije, ki so tako oddaljene od realnosti, da jih slednja dobesedno zasuje. (3'20")
Projekcijo je zaključil slovenski Ko topovi utihnejo Zdravka Barišiča, s kratko toda zelo zgovorno kritiko človeške destruktivnosti, ki kljub naši veliki zmožnosti preživetja vse bolj grozi, da nas bo iztrebila. Zgodbo lahko razumemo kot svarilo, da tudi cerkvenim zvonovom ne moremo več zaupati, če nas enkrat prizadene grmenje topov/vojne, hkrati pa je to lahko tudi simbol človeške otopelosti spričo nasilja, ko smo že tako navajeni na vojno, da nas zvonjenje v cerkvi pretrese bolj kot krute podobe mrtvih ljudi.
Za odličen zaključek prvega tekmovalnega dne na Animateki je poskrbela madžarska zakuska v preddverju, dogajanje pa se je proti 23. uri preselilo v klub Grmko, kjer se je gostujoči avtor DJ Daniel Šuljić preizkušal v eksperimentalni elektroniki, starem reggaeju, r'n'b-ju, rap-u, dance flooru in še mnogo drugega.
Toda glave so morale ostati trezne, saj je v sredo ob 12.30 sledil pogovor z avtorji nekaterih prikazanih filmov prvega tekmovalnega programa. Svoje misli so tako podali Marko Meštrović, Davor Međurečan, Istvan Orosz, Grega Mastnak, Snežana Negovanović in član mednarodne žirije Nikola Majdak.
Prvi dan Animateke je vsekakor dokazal, da je, glede na odziv občinstva, mednarodni festival animiranega filma še kako zaželen in potreben, če gre soditi po prvem tekmovalnem programu pa mu tudi ne manjka raznovrstnosti, saj so bili vsi prikazani filmi povsem različni in so tako zelo učinkovito dali vsaj malce občutka gledalcu, da je v svetu animiranega filma edina omejitev lastna domišljija. Začetne tehnične in druge časovne ter koordinacijske težave so morda zmotile tiste, vajene utečenih mednarodnih festivalov, toda vsaka stvar mora pač nekje imeti svoj začetek in nič drugače ni z Animateko. Prijazno in ustrežljivo osebje Kinodvora ter vsi zadolženi za (bolj ali manj) nemoten potek festivala pa se vsekakor trudijo, da bomo ljubitelji animacij še nekaj dni uživali v risankah (in spremljevalnem programu) in zagotovo bo kmalu premagana tudi začetna trema (četudi so bili angleški prevodi napovedi programa zelo zabavni).
Za dodatne informacije se lahko obrnete na uradno stran Animateke, ali pa še naprej spremljate ŽVPL.
