Disnejevih zabaviščih najdemo hiše strahov, malce bolj pompozno imenovane palače strahov, ta ideja pa je sedaj prodrla še na filmska platna s filmom Palača strahov, ki poskuša zaobjeti tako komično, kot tudi grozljivo plat hiš strahov.
Jim Evers (Eddie Murphy) je agent z nepremičninami, ki svojim strankam vedno namenja velik nasmešek ter vso pozornost, seveda pa zaradi tega trpi njegovo družinsko življenje, zato se na ženino prigovarjanje odloči za družinski izlet k jezeru.
Malo pred odhodom pa njegova žena, tudi nepremičninska agentka, prejme mamljivo ponudbo posredovanja prodaje velike storodavne palače, ki stoji nedaleč od cilja njihovega izleta, zato Jim prepriča družino, da na poti naredijo "droben" ovinek.
Ko prispejo k samotni palači jih pričaka srhljivi butler in njegov skrivnostni gospodar, ki sicer v začetku hlinita zanimanje za prodajo vile, a se izkaže, da imata nekoliko bolj temačne načrte.
Ko zaradi velike nevihte bližnja reka prestopi bregove in so Eversovi prisiljeni prenočiti v palači, pa odkrijejo, da njeni prebivalci niso povsem navadni ljudje, temveč nad hišo leži starodavno prekletstvo, ki pa je posredno povezano tudi z Jimovo ženo.
Jim mora tako spet najti kontakt s svojo odtujeno družino, saj bodo le s skupnimi močmi premagali nadnaravne stanovalce te palače strahov.
Da zgodba tega filma ne bo zgolj poligon za Murphyjeve komične izpade, postane jasno že takoj v uvodni špici, ko se ob bogati kostumografiji in izredno lepo izdelani scenografiji, pred našimi očmi odvijejo prizori neuslišane romantične zgodbe z izredno tragičnim koncem, kar tudi postavi temelje celotnega filma.
Iz uvoda je namreč že dobro razvidno, da to ne bo zgolj še ena od Disneyevih komedij, temveč se bo dejansko poskušalo gledalca tudi prestrašiti.
In res, z vsakim nadaljnim momentom filma spoznavamo nove in nove strahove, od povsem nedolžnih prozornih okostnjakov, ki (še vedno) iščejo svoj duševni mir, preko misterioznih svetlobnih oblakov energije, pojočih doprsnih kipov, svetlobne krogle, v katero je ujeta glava jasnovidke, pa vse do zelo grozljivih zombijev, ki vstajajo iz grobov, ter nenazadnje do hudiča osebno, ki se prikaže naravnost iz pekla.
Ob vsem tem so razni gomazeči pajki in po zraku leteči glasbeni inštrumenti mala malica. Na tem mestu je seveda umestno vprašanje, ali je torej tak film sploh primeren za otroke, saj malčki morda res ne bodo videli razlike, če je gospa, ki je popila neko tekočino zgolj "zaspala", ali pa se je zastrupila, bolj težko pa boste razložili (dvakratni) prizor obešenca, ki je sicer res kratek, toda povsem nedvoumen.
Toda glede na to, da sodobni otroci brez problemov vsak dan po televiziji gledajo razne zmaje in druge spake z žarečimi očmi, jim verjetno tudi Palača strahov ne bo povzročila česa hujšega, kot nekaj trenutkov groze in kakšen pridušen krik.
Da pa si film vendarle zasuži naziv "zabave" za vso družino, pa je tukaj seveda Eddie Murphy, ki s svojimi obraznimi grimasami, ter s svojimi kriki ter zgovornostjo, stalno ter zelo uspešno preganja prevelike občutke tesnobe ali strahu.
Palača strahov je tako presenetljivo zanimiva in napeta mešanica tragične in razmeroma presenetljive zgodbe, zelo lepih in spektakularnih posebnih efektov, ter seveda burkaške komike. Ogled Palače strahov je torej praktično identičen ogledu hiše strahov, na nekaterih mestih grozljiv, na drugih hecen in nekoliko kičast.
Konec filma je sicer nekoliko pretiran po svoji spektakularnosti, lahko pa bi bil tudi malce manj melodramatičen, vendar glede na to, da gre vendarle za družinski film, se takim končnim idilam skoraj ne da izogniti.
Palača strahov je povsem zabaven film z dobro izdelanim zapletom temeljne zgodbe, ki bi lahko služil celo za kakšno dramo, a se dobro obnese tudi kot odskočna deska za komično grozljivko.
*Palača strahov, družinska komična grozljivka (režija: Rob Minkoff, scenarij: David Berenbaum, igrajo: Eddie Murphy, Terence Stamp, Nathaniel Parker, Marsha Thomason, Jennifer Tilly idr., distribucija: Cenex)
Ocena: nikoli ne zaupaj butlerju (7/10)
