Vsi otroci enkrat odrastejo. Skoraj vsi... Zgodba o Petru Panu, dečku ki hoče za vedno ostati mlad, je zagotovo ena najbolj čarobnih in tudi simbolno izredno zanimivih zgodb na temo odraščanja, sprejemanja odgovornosti in spoznavanju novih občutkov. Film narejen po izvirni zgodbi pa si lahko ogledamo tudi v slovenski sinhronizaciji.
Wendy Darling (Rachel Hurd-Wood/ Tjaša Železnik) je radoživo dekle, ki sanja o velikih avanturah s pirati in z mlajšima bratoma redno uprizarja zabavne bitke. A njena starša in še posebej teta Millicent so mnenja, da mora deklič počasi odrasti in se pričeti obnašati kot prava dama.
Nekega večera pa v otroško sobo prileti nenavaden fantič Peter Pan (Jeremy Sumpter/ Samo Kozlevčar), ki Wendy pove o deželi Nije, kraju kjer ni skrbi in pravil odraslih in kjer nikomur ni potrebno odrasti.
Skušnjava je seveda prevelika in Wendy po krajšem premisleku odpotuje s Petrom, prej pa ga še pregovori, da s seboj vzameta tudi njena brata.
A tudi v pravljični deželi Nije ni vse zgolj zabavno, saj zlobni kapitan Kljuka (Jason Isaacs/ Jernej Kuntner) s svojo piratsko posadko komaj čaka, da dobi v pest Petra in se mu maščuje za izgubljeno roko, namesto katere mora sedaj nositi kljuko.
Težave povzroča tudi ljubosumna Zvončica (Ludivine Sagnier), ki se želi znebiti Wendy in Petra imeti le zase. A Wendy ima še veliko večje težave, saj počasi uvidi, da vse bolj pogreša starše, poleg tega pa ji postaja vse bolj jasno, da bi brez odraščanja tudi veliko izgubila (oziroma sploh nikoli spoznala).
Novi film o Petru Panu je zagotovo eden najbolj čarobnih in hkrati tudi prisrčnih, saj je zgodba nadgrajena z odličnimi, ravno prav pravljičnimi a hkrati tudi izredno premišljenimi efekti, ter simpatičnimi igralci.
Med slednjimi seveda še posebej izstopata Rachel Hurd-Wood, deklica z ustnicami Angeline Jolie in Jeremy Sumpter, ravno prav deško nagajiv, pa vendar dovolj zrel, da ga lahko jemljemo resno v bolj kočljivih trenutkih.
Glavna igralca kot par delujeta zelo ubrano in doživeto, tako pri zabavnih otroških igrah, kot tudi v bolj (pogojno) romantičnih prizorih. Lahko bi celo rekli, da se v njunih spogledovanjih skriva neka drobna sled erotike, ki pa nikoli ne preseže nedolžnega otroškega raziskovanja novih občutkov.
Na drugi strani pa jima kot simbol vsega slabega v odraščanju odlično parira Jason Isaacs v vlogi kapitana Kljuke in hkrati tudi Wendyjinega očeta, saj kot prvi prikaže zanimivo dilemo razdvojenosti med zlobo in razlogih zanjo, kot oče pa se mora soočiti s svojimi občutki ljubezni napram svojim otrokom, ki pa stojijo v nasprotju s strogimi viktorijanskimi družbenimi pravili "sprejemljivega" obnašanja.
Posebni efekti so vsekakor zelo posrečeni, od pravljičnih "vatastih" oblakov, pa do zanimivih panoramskih posnetkov dežele Nije, kjer se na trenutke zazdi, kot bi gledali kakšno slikanico o Petru Panu, ne pa film.
In če se ob prvem trenutku to zdi nekoliko čudno, tudi v tem tiči nek šarm, morda malce nostalgije, ki vse odrasle spomni na čase, ko so prvič slišali to zgodbo iz ust svojih staršev in si ob tem ogledovali pravljične ilustracije.
A še posebej navduši igra svetlobe ob soočenju z zlom, tako v Črnem gradu, kot na piratski ladji, vse skupaj pa deluje kar nekoliko gotsko strašljivo in "prijetno" dekadentno, skratka stalno zanimivo in napeto.
Kar se tiče slovenske sinhronizacije, bi lahko rekli, da je dokaj uspešna in vsekakor zelo dobrodošla, saj je zgodba v vseh svojih aspektih tudi razmeroma komplicirana za razumevanje najmlajših gledalcev, ki pa se lahko precej bolj vživijo v film, kjer razumejo, kaj govorijo glavni junaki.
V primerjavi z originalnimi glasovi se morda poraja vprašanje sinhronizacije Wendy, ki z strogo angleškim glasom zveni nekoliko bolj odraslo (kar je za njeno vlogo v filmu tudi dokaj pomembno), v slovenski verziji pa deluje precej bolj otroško. A kljub temu vse pohvale Tjaši Železnik, še posebej za glas napovedovalke, ki zares ustvari vtis pravljičnosti.
Soliden je tudi Samo Kozlevčar, ki posodi glas Petru Panu, zanesljiv pa je tudi Jernej Kuntner v vlogi kapitana Kljuke, čeravno se zdi, da bi moral biti tudi njegov glas nekoliko starejši, ali pa vsaj malce bolj nevaren.
Omeniti velja tudi zelo posrečeno glasbeno podlago, ki prispeva pomemben košček v mozaik čarobnosti filma.
In med tem, ko film o Peter Panu pomeni poučen nauk o odraščanju za otroke, prinaša tudi zelo pomembno sporočilo odraslim, namreč da v vsakem izmed nas vedno živi delček nagajivega dečka (ali deklice), ki ne želi odrasti.
Vse kar moramo storiti, da se kdaj pa kdaj spet vrnemo v deželo Nije pa je, da poletimo. Kako poleteti? Preprosto, treba je zgolj misliti lepe ter srečen misli. Potem ni več ovir, ne v deželi pravljic, kot tudi ne v resničnem svetu.
Peter Pan je tako film, ob katerem se lahko imenitno zabavajo tako otroci, kot tudi odrasli, pa nikar ne bodite presenečeni, če boste ob dramatično-zabavnem ter skoraj hipnotičnem oživljanju vile tudi sami zamrmrali, da verjamete v vile!
*Peter Pan, domišljijska akcijska avantura (režija: P.J. Hogan, scenarij: J.M. Barrie, P.J. Hogan, Michael Goldenberg, igrajo/slovenski glas: Jason Isaacs/Jernej Kuntner, Jeremy Sumpter/Samo Kozlevčar, Rachel Hurd-Wood/Tjaša Železnik, Lynn Redgrave/Irena Prosen, Richard Briers/Gregor Čušin, Olivia Williams/Lucija Grm, Ludivine Sagnier, Harry Newell, Freddie Popplewell, Geoffrey Palmer, Theodore Chester, Rupert Simonian, George MacKay, Harry Eden idr., trajanje: 113 minut, distribucija: Continental Film)
Ocena: verjamem v vile! (9/10)
