Po zgodbah in idejah psihološkega sci-fi pisca Philipa K. Dicka so nastali že kultni fimi Iztrebljevalec, Popolni spomin, Vsiljivec in Posebno poročilo, tokrat pa se ponovno vrača na velika platna s filmom Plačilo, v katerem mora Ben Affleck poiskati svojo izgubljeno (oziroma iz njegovega spomina izbrisano) preteklost in si tako omogočiti prihodnost, pa ne le sebi, temveč kar celemu svetu.
Michael Jennings (Ben Affleck) je retrogradni inženir, kar pomeni da za bajne denarce razstavlja računalniške komponente konkurence in jih za svoje delodajalce prekopira in po možnosti še malce izboljša, ravno toliko, da stvar izgleda vsaj malce drugačna.
Po opravljeni nalogi mu vedno izbrišejo spomin na opravljeno delo, da jih ne bi mogel (pod prisilo, ali pa tudi namerno) izdati.
Nekega dne pa dobi zelo zahtevno ponudbo nekdanjega prijatelja, ki mu v zameno za kar tri leta trajajače delo ponudi vsoto, s katero se bo lahko mirno upokojil.
Po premisleku Jennings sprejme ponudbo, a ko se po treh letih zbudi po opravljenem izbrisu spomina ugotovi, da je nekaj hudo narobe. V banki mu namreč namesto denarja izročijo zgolj kuverto z dvajsetimi, na prvi videz nepomembnimi, predmeti, s pojasnilom, da se je plačilu odpovedal kar sam, v zameno za to kuverto.
Razočarani in zmedeni Jennings doživi novo presenečenje, ko ga v naslednjem trenutku ujamejo agenti FBI, saj se je znašel na njihovem spisku najbolj iskanih zločincev.
Po čudnem naključju jim uspe uiti, nato pa se s pomočjo predmetov v kuverti (ki si jo je poslal kar sam), odpravi po sledeh svoje izgubljene preteklosti, na tej poti pa najde še zapeljivo Rachel (Uma Thurman), ki trdi, da sta v zadnjih treh letih postala ljubimca in mu želi pomagati.
Začne se bitka s časom, v kateri mora Jennings razvozljati skivnost svojega zadnjega projekta, uiti roki pravice ter najetim morilcem in hkrati tudi paziti, da Rachel morda ne igra dvojne igre.
Sama ideja filma je dokaj zanimiva in tudi kar se tiče specialnih efektov, je vse tako kot mora biti, da gledalcu ponudi zanimiv in napet ogled filma.
Zatakne pa se pri nekaterih ključnih vprašanjih in detajlih, kjer bi kot prvo omenil izbris spomina, ki je prikazan v začetku filma, kjer Jenningsu dobesedno "kuhajo" možgane, oziroma mu z nekakšnim laserjem "zapečejo" določene možganske nevrone, v katerih naj bi bile shranjene informacije njegove zadnje naloge.
Mogoče taka logika zares deluje pri računalnikih, kjer so informacije shranjene v točno določenih čipih, človeški možgani pa še zdaleč niso tako zelo enostavni, da bi za vsako informacijo obstajal točno določen nevron.
Človeški spomin je namreč prej kot kaj drugega elektro-kemična kombinacija prepleta velikega števila možganskih delov in praktično nemogoče bi bilo fizično določiti, kje se neka taka informacija nahaja, če pa bi jo že izolirali in odstranili, bi zagotovo izbrisali še mnogo več, kot bi želeli.
Tako je veliko bolj logičen in (pogojno) realen drugi način izbrisa spomina, prikazan v filmu, kjer je osnovni princip vbrizganje neke kemične substance v telo, ki bi npr. lahko "označila" vse elektro-kemične procese, ki so bili do tedaj ustvarjeni v možganih, vse nadaljne (neoznačene), pa bi neka druga substanca izničila.
Ker pa tak proces ne bi bil popoln (saj nosilci informacij ne bi bili uničeni) , bi seveda še vedno ostali določeni podzavestni impulzi, ki bi lahko ob določenih sorodnih dražljajih iz okolja, spet prišli v zavest, kot je zelo dobro prikazano tudi v filmu.
Nadaljna hudo dvomljiva stvar je tista kuverta z različnimi predmeti, katere sama ideje je sicer zelo fascinantna in posrečena, a vendar se gledalec počasi prične čuditi, kako lahko Jennings vedno iz nje povleče točno tisto, kar v tistem trenutku potrebuje?
Oziroma, kot reče že njegov nasprotnik v filmu, Jennings ni super-agent, temveč navaden računalniški tehnik, zato je torej nekoliko nenavadno, kako lahko vedno izbere točno določen predmet in ga v stilu 007 spremeni v smrtno orožje, ali pa v stilu MacGyverja naredi kratek stik in odpre (oziroma neprebojno zapre) vsaka vrata.
Še najbolj pa moti tisto zadnje "sporočilo", ko se mu na uri pojavi napis naj zbeži, čeprav že sam dobro ve, da v tistem trenutku nima druge izbire, razen če je to morda kakšna čudna ideja, da se napis pojavi točno v tisti sekundi, ko sta iz obeh strani proti njemu izstreljeni krogli in mu ura tako pove, točno v kateri stotinki sekunde mora skočiti.
Seveda pa bi moral biti Jennings za izvršitev česa takega vsaj Superman, v nasportnem primeru pa je to opozorilo na uri povsem odveč.
Kot je značilno za režiserja Johna Wooja, je velik poudarek na estetiki in spektakularnosti same akcije, medtem ko se na realnost likov nekoliko pozabi in tako (spet) dobimo nepremagljivega glavnega junaka, ki mu še tako veliko število pretepaških zlobcev in njihovih krogel preprosto ne morejo priti do živega.
Igralska zasedba je z Benom Affleckom in Umo Thurman vsekakor zelo zanimiva, na žalost pa ne tudi najbolj primerna, saj se kemija med njima nikakor ne vzpostavi in stalno se zdi, da bi morala biti poleg Bena malce manj "žilava" igralka, ki bi dajala občutek, da potrebuje njegovo zaščito, medtem ko se pri Umini odločnosti prej zdi, da bi lahko nastopila kar v glavni vlogi namesto Bena.
Je pa film izpostavil eno zelo zanimivo in izredno aktualno (ter pogumno) misel, kjer postavi idejo, da je videnje v prihodnost povzročilo "preventivni udarec"(!), ki naj bi preprečil temačno prihodnost, a jo je prav to dejanje povzočilo. To idejo bi tako lahko razumeli tudi kot posredno kritiko zdajšnje ameriške (beri: Busheve) varnostne politike "preventivnega napada" na možno nevarnost.
Kasnejše filmsko razglabljanje o vplivih vedenja prihodnosti na sedanjost in človeštvo nasploh pa je bolj kot kaj drugega brca v temo, oziroma zgolj neke filozofske floskule, brez vsake žalje ali potrebe po neki bolj globlji obravnavi tega problema.
Plačilo je zanimiv in napet filma, a zgolj iz vidika osnovne ideje ter tehnične realizacije, ni pa nekega dovolj globokega notranjega konflikta, ki bi lahko v gledalcu povzročil malce bolj široko razmišljanje o postavljenem problemu.
*Plačilo, akcijski z.f. triler (režija: John Woo, scenarij: Dean Georgaris, Philip K. Dick, igrajo: Ben Affleck, Aaron Eckhart, Uma Thurman, Paul Giamatti, Colm Feore, Joe Morton, Ivana Milicevic idr., distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: pogled v prihodnost ubija (6/10)
