V šole hodimo, da se nekaj naučimo. A včasih človeku preprosto zmanjka časa in je primoran poseči po "nedovoljenih sredstvih". Seveda pa se vedno najde tudi kdo, ki se mu preprosto ne da učiti in mu plonkanje postane življenjska navada.
Pa je to dolgoročno gledano lahko uspešno? Film Plonkarji nam poskuša dopovedati, da je temu res tako.
Sam, Dave in Jeff so študentje z mušketirskim sloganom "Vsi za enega, eden za vse!", ki so celoten izobraževalni sistem preprosto preplonkali. A tik pred diplomo se jim zalomi, ko jih sošolec prične izsiljevati, da jih bo razkrinkal, če mu ne pomagajo osvojiti dekleta njegovih sanj. Seveda pa nastane težava, ko se eden od plonkarjev zaljubi v taisto dekle in že imamo frko na univerzi.
Kaj torej velja povedati o filmu? Kot prvo vsekakor to, da je naslov precej zgrešen. Kajti tako dobesedno, kot tudi vsebinsko boljši prevod bi bil Zabušantje. Trije plonkarski mušketirji ne trpijo za pomanjkanjem časa, niti najmanj pa niso neumni, temveč so preprosto leni. Če bi svojo energijo, ki jo porabijo za kovanje načrtov goljufanja, porabili za učenje, bi že davno naredili faks s samimi bleščečimi ocenami. Ampak ne, plonkanje je njihov smisel in njihov način življenja.
Toda nikar ne pričakujte, da se boste iz filma naučili kakšnega uporabnega nasveta za plonkanje. Njihove metode namreč temeljijo na kompleksnosti in tako vsako plonkanje izgleda bolj podobna Misiji nemogoče. Na tem mestu pa se lahko že vprašamo, na kakšno publiko so sploh ciljali ustvarjalci tega filma. Na študente ali šolarje zagotovo ne, kajti taka zgodba je podobna zgolj kakšni študentski fantaziji, medtem ko z realnostjo nima nobene relevantne zveze.
Kaj pa komika? Ta bi lahko nasmejala kvečjemu 5 letnega otroka, ki je še vedno v analno-oralno-urino-genitalni fazi razvoja in se mu zdijo razni prdci, curki urina, penisi oblečeni v lutke in podobne neslanosti smešne.
Podobno vprašnanje ciljne publike se gledalcu postavi tudi ob opazovanju glavnega zlobca filma, torej študenta ki izsiljuje plonkarje. Če se v zečetku s svojo ljubosumnostjo in nerodnimi poskusi približevanja svojemu sanjskemu dekletu zdi še simpatičen, pa že ob enem samem pogledu na njegov "oltarček" posvečen njegovi simpatiji človeka kar zmrazi in po pravici se lahko vprašamo, kako naj bi tak čudak sploh prišel tik do diplome (ne da bi se že prej izdal). Ko pa v kader pridejo še vudu lutke narejene iz las oboževanega dekleta je človeku že jasno, da ima za opraviti s pravim psihopatom. Razna ovohavanja parfuma oboževanega dekleta in natikanja njenih (ukradenih) spodnjih hlačk na glavo, pa so za moje pojme že čista perverzija, ki bi jo lahko uvrstili kvečjemu k obupnim poskusom zastonjkarskega vzbujanja pozornosti.
Še ena fantazijska plat tega filma pa je očiten šovinistični pristop do žensk, ki se jih obravnava zgolj kot seksualne objekte, kjer zdolgočasene gospodinje komaj čakajo, da prvemu neznancu naredijo eno "Monico Lewinsky", ostarele prostitutke, ki komaj čakajo, da jih v bolnici nekdo umije z gobo, nimfomanke, ki jih popoln neznanec v bližini ne odvrne od samozadovoljevanja, ter pohotnice, ki imajo najraje sado-mazo seks. OK, če do sedaj še niste pokapirali, da je s tem filmom nekaj hudo narobe, potem pa res živite za sedmimi gorami in za sedmimi vodami.
Plonkarji so film brez motiva in brez cilja, ki se končajo točno tako, kot so se začeli (in se nadaljevali preko celega filma): v čisti fantaziji brez kančka samokritike. Človek si ob takem filmu zares zaželi, da bi se odpravil v Hollywood, poiskal ljudi, odgovorne za ta zmazek in jim povedal nekaj gorkih.
Plonkarji, komedija (režija: Dewey Nicks, scenarij: David H. Steinberg, igrajo: Jason Schwartzman, Devon Sawa, Jason Segel, Michael C. Maronna, Laura Prepon, distribucija: Creativa)
Ocena: sanjska dežela nekega čudaka (1/10)
