v rubriki film:
.. / / / 10.04.2004

Pošast

Kako lahko nekdo ubije 7 ljudi? Je tak človek malce nor, ali pa je res povsem brez moralnih vrednot in spoštovanja do življenja. Kdo je lahko taka pošast, oziroma kako taka pošast nastane, se s pomočjo oskarjevke Charlize Theron, lahko prepričamo v filmu Pošast, zgodbi z dvema obrazoma.

Zgodba je posneta po resničnih dogodkih Aileen Wuornos (Charlize Theron), propadli prostitutki ter ljubiteljici alkohola, ki že od malih nog ni poznala ničesar drugega, kot prodajanje svojega telesa neznancem.

Razočarana nad moškim in svetom nasploh je tako nekega dne spoznala lezbijko Selby Wall (Christina Ricci), v kateri je uzrla še zadnji žarek neomadeževanosti in poštenosti človeštva in se po občasnem druženju vanjo zaljubila (Selby pa ji je čustva tudi vračala).

A po vnovičnem grobem soočenju z naključnim pohotnim moškim, Aileen izgubi nadzor in ga hladnokrvno pokonča. Ta njen prezir nad moškimi se nadaljuje, kot tudi njeno ubijanje, a to počasi prične preraščati v rutino, kjer je vse večji poudarek na zaslužku.

Jasno, zgodba se konča v ameriškem stilu, ko nekega dne pomotoma ubije policaja (sicer v pokoju, a vendarle).

Prvo kar se gledalec vpraša po ogledu tega filma je verjetno, kje za hudiča se je skrivala Charlize Theron. Dobro, morda malce pretiravam, toda njena transformacija iz zapeljive lepotice, kakršno smo jo poznali do sedaj, v dobesedno pošast, je naravnost neverjetna in meji na znanstveno fantastiko.

Pa tu ni govora zgolj o tistih dodatnih kilogramih, ki ji prej kot kaj drugega dajo celo malce bolj človeški videz. Govorim predvsem o njenem obrazu. Pa ne mislim na vse tiste pege in ostale nepravilnosti, ki so večinoma delo nadarjenih maskerjev, temveč predvsem o zabuhlosti, ki se jo ne doseže zgolj z 10. ali 15. dodatnimi kilami.

Dodatna "grozljivka" pa je njena mimika, predvsem drža njenih ust, ki so stalno zakrivljena v nekakšen besno-razočaran-izrabljen položaj. Ko dodamo še njeno igro predvsem v najbolj stresnih ter emocionalnih momentih filma, postane jasno, zakaj je dobila oskarja.

Odlična je tudi Christina Ricci, katere igra ob taki surrealistični transformaciji glavne igralke sicer nekoliko zbledi, a še vseeno predstavlja pomemben mejnik v njenem odraščanju iz najstniških vlog, kjer je začela svoj pohod v Hollywoodu.

In tako kot sta nasprotno kontrastni glavni igralki (oziroma njuni vlogi), tako dvodelna je tudi sama zgodba. Pošast je torej film, ki ga lahko razumemo na dva osnovna načina, odvisno od mišljenja in dojemanja sveta vsakega gledalca posebej.

Prvi, bolj direkten način, je seveda razumevanje zgodbe, kot tragičen in grozljiv prikaz pošasti, ki je umorila (vsaj) 7 ljudi. Pošasti, ki se je prodajala za steklenico piva. Pošasti, ki je s svojimi "izprijenimi" nagnjenji sramotila osnove družine, poroke in ljubezni (kot nas o homoseksualnosti poučuje mali Bush). Pošasti, ki se ni kesala za svoje grehe in ki je prav "nagnusno" prelagala zablode svojega življenja na kruto otroštvo in ukradene sanje.

Vraga, taka pošast si res zasluži smrti! Mali Bush bi jo verjetno sežgal na grmadi, če ne bi obstajale bolj "humani" načini "čiščenja" družbe. Kakorkoli že, mali Bush si je pri cvrtju zapornikov tako ali tako dal duška kot guverner Teksasa, za časa usmrtitve Aileen pa je že vodil državo (in koval bolj globalne načine očiščenja človeštva zla). Čast in zadoščenje bdenja nad usmrtitvijo Aileen je tako pripadla njegovemu bratu Jebu, guvernerju Floride. Nekatere stvari pač ostajajo v družini.

A sedaj spregovorimo še o drugem aspektu Pošasti. Ta pogled je morda nekoliko bolj nekonvencionalen, malce bolj uporniški, mali Bush bi ga verjetno označil za terorističnega.

Tudi ta pogled govori o pošasti, toda hkrati se tudi sprašuje, zakaj je taka pošast pravzaprav nastala. Se je Aileen že rodila kot pošast? Ne, pošast je zgolj produkt pošastnega sistema, ki človeku vsili lažna upanja in ideale ter prepričanja o enakih možnostih za vse.

Tudi Aileen je imela taka upanja. Upanja, ki so bila zatrta že v kali. Bila je posiljevana, bila je prisiljena v prostitucijo, bila je izobčena iz družine, bila je zaničevana, prezirana in neljubljena. Da, tu se pokaže, kdo oziroma kaj je tukaj zares pošastno.

Nato je srečala edino osebo, ob kateri se je počutila nekaj posebnega in ljubljenega. A že v naslednjem trenutku ji je to (in verjetno tudi njeno življenje) hotel nekdo vzeti. Kaj je storila? Branila se je! Pretirano? Hja, človek v afektu ponižanja in strahu naredi marsikakšno nelogično stvar.

Bi bilo bolje, če bi takrat odšla na policijo? Komu bi bolj verjeli, kronični pijani prostitutki in lezbijki, ali ljudem, ki bi njeno žrtev verjetno opisali kot moralnega družinskega človeka in marljivega sodelavca?

Gremo staviti, da mali Bush take "izprijene" duše ne bi oprostil z izgovorom neprištevnosti in samoobrambe? Hja, če sta z Jebom poneverila predsedniške volitve, bi bil tak sodni proces mala malica.

A tu se skriva že naslednji pošastni obraz sistema, ki človeku na dnu ne da druge možnosti. Jasno, povsod lahko vidimo propagando o humani državi s tisočerimi možnostmi, kjer nikomur ne bo odrečen vsaj del pogače.

A kruta realnost je precej bolj hladna in neusmiljena in v njej človek, ki je zavozil nima več možnosti. Ali živi do konca svojega mizernega življenja v popolni bedi, ali pa se upre in konča na električnem stolu, plinski celici ali postelji z smrtonosno injekcijo.

Toda če mali Bush rešuje svet pred zlobnimi ljudmi, mar ni isto (vsaj v začetku) počela tudi Aileen? Kje je torej razlika? Seveda tu ne gre za zanikanje, da je bila Aileen res pošast, ki je ubijala tudi povsem nedolžne ljudi, toda tudi mali Bush počne isto, le da ima za to prav posebno ime: kolateralna škoda.

Dobro, morda so take primerjave res malce preveč ekstremne, toda vse skupaj sovpada z malce drugačnim razumevanjem problema in sicer, da je usmrtitev Aileen lahko prinesla kvečjemu moralno zadoščenje svojcem njenih žrtev in raznim odposlancem Boga (za kar se občasno razglaša mali Bush). Ni pa to odstranilo problema in možnosti nastanka novih pošasti.

Vsekakor pa je način, kako je Aileen končala svojo pot, svojevrstna satira človeštva. Izdana iz strani svoje edine prave ljubezni in umorjena iz strani ljudi, ki umor označujejo kot nemoralno in nedopustno dejanje.

Pošast je tako žalostni labodji spev ženske, kateri je sistem dal romantično predstavo o svetu in številna upanja, nato pa jo prežvečil in izpljunil na najbolj surov in grob način.

Vse kar je ostalo od nje, je ta film, ki ga vsekakor ne smemo razumeti kot opravičilo za njena dejanja, temveč kot opozorilo, da zaradi njene smrti svet ni nič boljši in tudi ne bo boljši, dokler se vsak izmed nas ne bo potrudil in dejansko nekaj storil za vse tiste na dnu, ki zaenkrat nimajo več nobenega upanja v boljši jutri.

A morda je prav ta film prvi korak v to smer in verjetno tudi edino dobro, kar se je izcimilo iz Aileeninega žalostnega življenja!

*Pošast - Monster, drama (režija in scenarij: Patty Jenkins, igrajo: Charlize Theron, Christina Ricci, Bruce Dern, Lee Tergesen, Bubba Baker, Annie Corley, Pruitt Taylor Vince, Marco St. John idr., trajanje: 109 minut, distribucija: Fivia)

Ocena: pošast se ne rodi, temveč to postane (10/10)

Filip Breskvar - avatar

Filip Breskvar

Stalni dopisnik ŽVPL, ki je od 18.05.1998 na ŽVPL-u skupaj objavil 326 člankov.

Posast - thumbnail

Posast