Ljubezen je res nekaj nenavadnega. Nikoli ne veš, kdaj in kje te bo doletela. Nekdo se lahko zaljubi že na prvi pogled, spet drugič se ljubezen razvije šele preko daljšega časovnega obdobja (s)poznavanja. A hkrati ljubezen ni le nekaj romantičnega, temveč je lahko tudi povsem platonična, pa vendar slednja ni nič manj vredna od prve. Toda ljubezen lahko tudi boli, še posebej če ostane neuslišana, zavrnjena ali zlorabljena. Skratka, ljubezen je vse okrog nas in v to nas poskuša prepričati tudi romantična komedija Pravzaprav ljubezen.
Bliža se božič. Ostareli rocker Billy Mack (Bill Nighy) načrtuje svoj veliki povratek in tako posname božično pesem, za katero upa, da ga bo spet katapultirala na vrh britanskih glasbenih lestvic. Težava je le v tem, da je njegov najresnejši konkurent popularna fantovska skupina, Billy pa v slogu svoje stare šokantnosti in brezkompromisnosti vedno znova preseneča novinarje in publiko, ter tako dela številne sive lase svojemu dolgoletnemu menedžerju.
Med tem ima novi britanski premier (Hugh Grant) povsem drugačne skrbi, saj se šele navaja na veliko količino odgovornosti, ki mu je bila dodeljena, hkrati pa se je zagledal v svojo asistentko (Martine McCutcheon), a je pri nakazovanju svojih simpatij izredno neroden. Kaplja čez rob pa je obisk ameriškega predsednika (Billy Bob Thornton), ki britanskega kolega spravi v politično povsem podrejen položaj, hkrati pa odkrito osvaja tudi njegovo asistentko.
Premierova sestra Karen (Emma Thompson) se sooča s krizo v svojem zakonu, saj se boji, da bo njen mož Harry (Alan Rickman) podlegel čarom svoje nove tajnice Mie (Heike Makatsch).
A Karen in Harry imata bolj malo časa za reševanje svojih lastnih težav, saj Harry poskuša z nasveti pomagati svoji uslužbenki Sari (Laura Linney), naj končno prizna svoje hrepenenje kolegu in največjemu lepotcu v firmi Karlu (Rodrigo Santoro), težava pa je v tem, da je Sara stalno zaposlena z nenavadnimi klici po mobilnem telefonu.
Na drugi strani Karen pomaga prijatelju Danielu (Liam Neeson), ki je ravnokar izgubil ženo in ostal sam s posvojenim sinom Samom (Thomas Sangster). Daniel je nad malim Samom zelo zaskrbljen, a na svoje veliko začudenje odkrije, da za Samovo nenavadno obnašanje ni kriva samo smrt mame, temveč tudi prva ljubezen.
Nenavaden ljubezenski trikotnik pa se plete tudi med pravkar poročenima Petrom (Chiwetel Ejiofor) in Juliet (Keira Knightley), ter Petrovim prijateljem Markom (Andrew Lincoln), ki očitno ni ravno navdušen nad prijateljevo nevesto in se jo stalno izogiba, dokler se ona ne odloči, da se sooči z njim in izve, kaj ga teži.
Še nekoliko bolj nenavadna romanca se splete med Johnom (Martin Freeman) in Judy (Joanna Page), ki se spoznata kot dvojnika filmskih zvezd ob snemanju intimnih prizorov.
Romantični in melanholični pisatelj Jamie (Colin Firth) pa odkrije, da ga žena vara z lastnim bratom in razočaran odpotuje na svoj vikend, kjer spozna prikupno sobarico Aurelio (Lucia Moniz), težava je le v tem, da ona govori zgolj portugalsko.
Mladega in razposajenega Colina (Kris Marshall) pa precej dajejo hormoni in razočaran nad hladnostjo britanskih deklet se odloči, da bo odpotoval v Ameriko, kjer bo s svojim britanskim naglasom šarmiral lahkožive Američanke.
Blazno veliko zgodb za en film, bi lahko rekli na prvi pogled, a hkrati je to tudi velika osvežitev, saj bi bilo z eno samo zgodbo preprosto nemogoče prikazati toliko različnih aspektov ljubezni. In prav to je tisto, na kar film najbolj cilja, namreč izpovedati vse kar se da o ljubezni in to mu tudi odlično uspe, hkrati pa je tudi imenitno zabaven.
Seveda pa v vsakem "poštenem" britanskem ljubezenskem filmu skoraj ne sme manjkati večnega deškega šarmerja Hugha Granta ali pa večnega tragičnega romantika Colina Firtha. No, tokrat sta za dodaten superlativ prisotna kar oba, za dodaten presežek pa se v manjši vlogi pokaže še Mr. Bean alias Rowan Atkinson.
Če je Colinova vloga razmeroma pričakovana, je Hughova precej nenavadna, a zato toliko bolj zabavna. Hugh Grant kot britanski premier? Zakaj pa ne? Skoraj zagotovo bi bil zaradi svoje priljubljenosti zelo uspešen v politiki, saj ljudstvo še prevečkrat vodi bolj obraz, kot pa dejanski politični program. In kdo bi lahko bolje igral neodločnega premiera z ljubezenskimi težavami.
Odlična izbira je bil tudi Billy Bob Thornton, en najbolj zloveščih in razvpitih hollywoodskih zvezdnikov, kot Ameriški predsednik, satira na vso moralno zlaganost ameriških politikov, ki si po eni strani domišljajo, da lahko odločajo, kdo bo koga ljubil in kdo se bo s kom lahko poročil, hkrati pa sami ne znajo živeti po svojih načelih.
Hugh kot premier je tudi vrgel rokavico Tonyju Blairu (ki ga v filmu tudi posredno omeni), s tem, ko se upre ameriškim brezpogojnim ultimatom in pokaže, da ne bo zgolj prikimaval čezoceanskim zaveznikom, ob tem pa požanje široko odobravanje ljudi, naveličanih klečeplazenja njihovih politikov.
Je pa iz te zgodbe razvidno še nekaj bolj pomembnega: namreč, da je ljubezen prisotna in mogoče zares povsod in med vsemi ljudmi, tako med premierom in njegovo asistenstko, kot tudi med filmskima dvojnikoma, ki se spoznata ob, za film zaigranem, seksu.
Da ljubezen ne pozna meja in da moramo vedno slediti svojemu srcu nam zelo čutno in hecno hkrati pripoveduje zgodba o ljudeh, ki ne govorita istega jezika, a to ni ovira za pravo ljubezen. Prav nasprotno, ljubezen zmanjšuje ovire in meje med ljudmi in nas "prisili", da poskušamo razumeti druge ljudi in njihova življenja.
Da je treba slediti svojim ljubezenskim sanjam, pa naj izgledajo še tako neumne, nam pripoveduje tudi zgodba o fantu, ki se hoče poiskati svojo ljubezensko srečo v Ameriki.
Podobno je tudi z zgodbo o očetu in sinu, kjer prvi več ne verjame, da bo lahko še kdaj ljubil, drugi pa ne ve, kako bi izpovedal svojo ljubezen. Toda z medsebojno pomočjo jima uspe, da vztrajata, četudi nista prepričana v končni uspeh.
Da lahko ljubezen tudi zelo boli, pripoveduje zgodba o skušnjavi šefa do svoje nove tajnice in razočaranju njegove žene, ko spozna, da se tu nekaj plete. Nekoliko bolj tragična je tudi zgodba o hrepenenju ženske po svojem sodelavcu, a ko se ji želja vendarle izpolni se mora odločiti, med romantično ljubeznijo in ljubeznijo do svojega brata, ki jo nujno potrebuje.
Da ljubezen včasih od nas zahteva tudi velike količine odrekanja, izpoveduje tudi zgodba o mladoporočencih in njunem prijatelju, ki je globoko zaljubljen, pa zaradi ljubezni do svojega prijatelja ne želi ogroziti njune zveze.
Pomen platonične ljubezni je razviden tudi iz zgodbe o rock zvezdniku in njegovem menedžerju, ki sta soočena s klasičnim kompleksom pozabljanja starih prijateljev ob (ponovnem) prihodu slave.
Pravzaprav ljubezen je torej zabaven in sproščujoč film, ki pa prav zaradi svoje obširnosti zgodb zelo učinkovito prikaže vse (ali pa vsaj zelo veliko) o ljubezni.
Richard Curtis je svoj talent na področju romanc in komedij dokazal že s scenariji filmov Štiri poroke in pogreb, Bean, Notthing Hill in Dnevnik Bridget Jones), sedaj pa se je preizkusil še kot režiser in ustvaril odličen kompromis med izpovedno zgodbo ter ljubezensko romantiko, kjer ni pretirane osladnosti in monotonije, ravno zaradi velikega števila zgodb.
V nekaterih momentih film sicer res izgleda nekoliko preveč razdrobljeno, saj so nekatere zgodbe prekinjene kar za precej časa, hkrati pa je odvečen tudi končni kader na letališču, saj je film že prej povedal vse kar je bilo potrebno videti, tisto končno gruljenje in padanje v objem pa je povsem nepotrebna sentimentalnost, ki prej kot kaj drugega izzveni povsem zlagano, kar se še najbolje vidi ob (domnevno resničnih) objemih neznanih ljudi na letališču.
Kljub patetičnemu koncu pa film v gledalcu pusti globok občutek zadovoljstva in novega (oziroma potrjenega) spoznanja, da je ljubezen res povsod in da se zanjo vedno splača boriti, četudi konec ni vedno zagotovo srečen.
*Pravzaprav ljubezen, romantična komedija (režija in scenarij: Richard Curtis, igrajo: Liam Neeson, Laura Linney, Hugh Grant, Emma Thompson, Colin Firth, Martine McCutcheon, Bill Nighy, Keira Knightley, Rowan Atkinson, Heike Makatsch, Alan Rickman, Billy Bob Thornton, Lucia Moniz idr., distribucija: Creativa)
Ocena: ljubezen kot neozdravljiva bolezen (8/10)
