V devetdesetih letih so Srbijo zagotovo pretresle velike spremembe, od prehoda iz socializma v skrajni nacionalizem, nato revolucionarni preobrat v demokracijo, v zadnjem času pa je spet opazno simpatiziranje z radikalizmom. Kako torej lahko v isti državi skupaj živijo skrajni pristaši komunizma in demokracije? Vsekakor ne ravno lahko, a Dušan Kovačević se je odločil na komičen način prikazati, da je tudi tako (krhko) sožitje možno.
Teje (Branislav Lečić) je bivši univerzitetni profesor, ki je pomagal zrušiti Miloševićev režim, sedaj pa je zaposlen kot direktor založniške hiše. Nekega dne se v njegovi pisarni pojavi ostareli Luka (Bora Todorović) s kupom knjig in kovčkom oblačil ter drugih vsakdanjih stvari.
Teje je v začetku sicer skeptičen glede prišleka, poleg tega pa ima težave tudi z delavci, ki grozijo s stavko, a kmalu se izkaže, da gost ni zgolj pisatelj, ki bi rad prodal svoje knjige.
Luka je namreč upokojeni agent srbske obveščevalne službe, čigar naloga je bila celih deset let stalno spremljati desidenta Teja. Izkaže se, da knjige, ki jih je prinesel, vsebujejo vsako besedo, ki jo je Teje kdaj izrekel, v kovčku pa je polno Tejevih stvari, ki jih je izgubil, ali pa so mu bile zasežene.
Tako se izkaže, da je bil Luka celih deset let Tejeva senca, da mu je sledil na vsakem koraku in ga nenazadnje nekajkrat celo poskušal umoriti. Srbska adaptacija Orwellove ideje o Velikem bratu, ki te vedno nadzoruje, deluje hkrati komično, kot tudi tragično.
Tragično zato, ker se take stvari res dogajajo, komično zato, ker zgodba ne želi preveč pesimistično še poglabljati nasprotij med obema stranema, temveč skuša povedati, da je kljub vsem nasprotjem sožitje možno.
Posebno globok vtis pustijo črno-bele slike demonstracij proti Miloševiću, a hkrati se človek ne more znebiti občutka, da so dogodki prikazani malce preveč revolucionarno in nekako na silo potisnjeni v preteklost, kot da bi se to dogajalo že desetletja nazaj.
Temu seveda ni tako in navidezni uspeh demokratičnih sprememb se v vsakem trenutku spet lahko poruši, če malodušje ljudi, kot smo mu priča ob zadnjih neuspelih volitvah predsednika v Srbiji, pozroči ponoven vzpon radikalcev.
Vendar pa se ne gre čuditi slabi volji ljudi, saj so kljub velikim pričakovnjem ob odstavitvi Miloševića ni kaj dosti spremenilo, saj so v senci novih oblasti še vedno ostali eni in isti ljudje, ki podtalno obvladujejo tako gospodarsko, kot tudi politično sceno.
Če pa se stvari zaradi velikega truda poštenih ljudi vendarle pričnejo obračati na bolje, se zgodi atentat po vzoru Zorana Đinđića in država ponovno za lep čas zapade v anarhijo brez oblasti.
Jasno, oblasti si ne želijo ravno tisti, ki se okoriščajo na račun drugih ljudi in v zdajšnji zmedi bogatijo, ter si obetajo ponoven povratek na politično sceno. Oziroma, kot je pred kratkim v eni izmed analiz zelo dobro ugotovil Jurij Gustinčič, Srbijo trenutno pred popolnim kolapsom drži zgolj še srbski kmet in rodovitna zemlja, ki skrbita, da ljudstvo vsaj ni lačno, če že nima ničesar drugega.
Sedaj pa še malce nazaj k filmu. Profesionalcu se pozna, da je bil narejen po predlogi gledališke drame, predvsem kar se tiče absurdnosti nekaterih prikazanih dogodkov, še najbolj pa je to razvidno iz vloge histerične tajnice, ki na vsake toliko časa pride na prizorišče, ter zasači oba protagonista filma v precej sumljivih položajih, ki si jih seveda povsem narobe razlaga.
Dodatno negativno piko bi lahko pripisali nekoliko preveč poenostavljenemu, če ne že kar žaljivemu prikazu osebnosti ljudi, ki so sodelovali pri demonstracijah proti Miloševiću, ki ne presežejo nivoja zapitih in pesimističnih bohemov, ki jih bolj kot prihodnost Srbije zanima njihovo lastno utopično filozofiranje.
In jasno, ko Srbijo enkrat napadejo Natova letala, se na isti fronti znajdejo tako komunisti, kot tudi demokrati in vsi veselo preklinjajo čez agresorja ter skušajo sklatiti sovražna letala z ročnim orožjem ter drugimi predmeti. Očitno pri nekaterih stvareh v Srbiji še vedno vlada precej nelogično in nevarno enoumje.
Film Profesionalec je sicer zabavna in zanimiva komedija z zelo obetavnim začetkom, a bolj ko se bližamo koncu, bolj očitno je, da bo gledalec postal žrtev naivne zgodbe o tem, kako lahko iz rablja nastane angel varuh. A na žalost se pozablja, da lahko iz ovčje kože vsak čas ponovno skoči volk, zato pot prisiljene sprave v stilu "pozabimo stare zamere in bodimo najboljši prijatelji" ni ravno zelo verjetna.
*Profesionalec, komična drama (režija in scenarij: Dušan Kovačević, igrajo: Bora Todorović, Branislav Lečić, Nataša Ninković idr., distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: Big Brother po srbsko (3/10)
