Ste se po ogledu kakšnega filma že vprašali, kaj si je režiser ob snemanju sploh mislil? Je režiser morda tak genij, da je ustvaril tako zapleten film, da ga pamet preprostega gledalca sploh ne dojame? Ali pa nemara sploh ni vedel kaj dela, oziroma ga ni zanimala smiselnost končnega produkta, temveč je želel le ugoditi vsem klišejem, ki jih narekuje trenutna filmska industrija? Seveda pa obstaja še ena razlaga: morda je bil režiser slep!
Ta absurdna ideja je temelj filma Propad Hollywooda, ki na predvsem simbolni ravni parodira moderni odnos do ustvarjanja filmov, kjer ni (več?) v ospredju zgolj dobro narejen izdelek, temveč predvsem osebni vzgoni in kaprice ustvarjalcev ter igralcev.
Val Waxman (Woody Allen) je propadel režiser, ki zaradi svoje muhavosti ne dobi več nobene poštene ponudbe. Sreča se mu nasmehne, ko njegova bivša žena Ellie (Tea Leoni) zanj zastavi dobro besedo in mu preko šefa filmskega studija Hala (Treat Williams), s katerim načrtuje tudi poroko, zagotovi režijo potencialno zelo zanimivega filma.
A Val kmalu po pričetku snemanja doživi enega svojih stalnih psihosomatskih napadov bolezni, tokrat je to slepota. Toda njegov agent ga prepriča, da nadaljuje z delom, saj bi v nasprotnem primeru to pomenilo zagotov konec njegove kariere.
Val se mora tako slep soočiti s kitajskim snemalcem, ki ne razume niti besedice angleško, s scenografom, ki želi narediti maketi Empire State Buildinga ter Centralnega New Yorškega Parka, z glavno igralko, ki ga želi zapeljati, s svojo mlado spremljevalko, ki želi vlogo v filmu, z radovedno novinarko, ki se sprehaja po studiju in hrepeni po sočnih tračih, ter nenazadnje s svojo bivšo ženo in njenim zaročencem, ki mu stalno gledata pod prste.
Kdo bi bil bolj primeren za tako komedijo absurdov, če ne prav mojster bizarnega in nenavadnega Woody Allen. Že dejstvo, da je idejo za film baje našel na stari škatljici vžigalic, ki jo je pred leti popisal z različnimi zamislimi, pove praktično vse.
Tako o njegovi genialnosti, ko očitno v trenutku dobi navdih za filmsko zgodbo, pa jo nato že pozabi, ker se posveti nečemu drugemu, kot tudi o njegovi satirični pikrosti, s katero brez sramu in oklevanja zbode in opozori na klišeje in miselne zadrege sodobnih filmov in sveta nasploh.
Kaj bi lahko rekli o njegovi igri? Verjetno nekaj podobnega, kot za vse njegove vloge, ki jih je odigral do sedaj. Da se skratka ne ve, če je res tako blazno slab igralec, ali pa nenormalno nadarjena in talentirana poosebljenost najbolj osnovnih človeških čustev, kot so strah, razdraženost, trema, nelagodje, sram, raztresenost itd.
A eno je gotovo, ko ga človek enkrat vidi v neki vlogi, si te vloge brez njega ne more več zamisliti.
Enkratna Woodyjeva muza je v tem filmu Tea Leoni, ki Woodyju tokrat služi kot postranska zgodba z naukom, da prava ljubezen nikoli povsem ne presahne, temveč včasih zgolj zaide v mrtvo strugo, a kmalu spet oživi na brzicah življenja.
Woody in Leoni sta v tem filmu kot nekakšen minus in plus. On ves star, paranoičen, psihotičen, nebogljen in skratka ubog, ona mlada, energična, lepa, intelignetna in predvsem sočutna. Ponovno še en kontrast iz resničnega in dokaj nenavadnega življenja Woodyja Allena.
Tisto, kar se prične s parodijo na račun Kanade, se mora logično zaključiti s šalo na račun Francozov. In prav konec je dokaj presenetljiv, saj bi glede na naslov filma lahko pričakovali Woodyjev dokončni obračun s Hollywoodom, a ta nenavadni možicelj je še enkrat več dokazal, da on ni fanatik, temveč zgolj nekdo, ki se ne boji pokazati, da drugačno mišljenje in drugačnost nasploh obstajata in da sta zanimiva ter lepa.
*Propad Hollywooda, komična drama (režija in scenarij: Woody Allen, igrajo: Tea Leoni, Woody Allen, Bob Dorian, Ivan Martin, George Hamilton idr., distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: Made in Hollywood (8/10)
