Ena glavnih značilnosti človeštva in hkrati tudi glavno gonilo razvoja, je naša različnost in raznovrstnost. A v nas še vedno prebiva nek (pra)strah pred neznanim ter drugačnim in ob pravih prijemih ljudi, ki znajo ta naš strah izkoristiti, se ljudje obrnemo eden proti drugemu, z edino željo uničiti ali spremeniti vse in vsakogar, kar je drugačno. A kljub vsej različnosti vsak človek pozna ljubezen, žalost, jezo, lepoto, veselje... in zato smo vsi ljudje tega sveta na nek način povezani. Angus Reid se je odločil, da bo raziskal človeške vrednote, tako tiste, ki nas združujejo, kot tudi tiste, ki nas razdvajajo in nastal je dokumentarni film Prstan.
Dokumentarec nas vodi preko številnih držav, od Škotske, Azorov, Burkine Faso, preko Bosne in Hercegovine, pa vse do Slovenije. Če vzamemo v roke globus in povežemo vse te kraje, dobimo skoraj popoln krog. Krog, v katerem se nahajajo povsem različni ljudje, s povsem različnimi življenjskimi navadami, a vse družijo isto hrepenenje, namreč po iskanju resnice.
Za nekatere se resnica skriva v filozofskem spoznanju bistva, za druge v umetniškem izdelku, nastalem brez avtorjevih vsiljenih idej, za tretje že samo v zrncu zlata, za katerega so pripravljeni tvegati svoje lastno življenje, za četrte resnico predstavlja izgubljeni prstan pokojnega moža, ki je umrl v taborišču, za nekatere pa resnica leži v spoznanju, da bodo ljudje vedno živeli v začaranem krogu predsodkov in nasilja, če se ne bomo sami odločili storiti nekaj proti temu.
Prstan je praktično življenjski projekt Angusa Reida, saj je film nastajal več kot 9 let, prvi posnetek pa je nastal že pred 15. leti. To je tudi zelo oseben film, ki ga po svoje lahko razumemo tudi kot odisejado avtorja pri iskanju resnice življenja in skupnih točk človeštva in nenazadnje pri oblikovanju lastnih idealov, čustev in nazorov.
Posebnost Prstana je, da v nasprotju s splošno formo dokumentarcev, tukaj ni nekega naratorja, ki bi nam razlagal pomen posameznih dogodkov, temveč so tu postavljena zgolj vprašanja, na vsakem posameznem gledalcu pa je, da si ustvari svoje mnenje.
To sicer po eni strani dela film nekoliko težje razumljiv, saj povezave med posameznimi motivi niso tako zelo jasne, a prav zaradi različnosti ljudi je prav, da ni vsiljene neke edine prave razlage, temveč se zahteva individualna interpretacija, ki se sicer morda razlikuje od avtorjevih pričakovanj, a to še ne pomeni, da je napačna. Ne, je pač zgolj drugačna!
Dokumentarec se začne in konča na maksimalno oseben način, na eni strani s pravim (in tudi zadnjim) posnetkom avtorjevega očeta in na drugi strani z osebno bridko izkušnjo človeške hudobije. Tako kot je oče vplival na Angusa in s tem posredno tudi na dokumentarec, tako je tudi neljubi dogodek v Sloveniji verjetno prinesel novo (neprijetno) življenjsko izkušnjo in na nek način zaznamovala pričujoči film.
Film bi lahko v grobem razdelili na tri dele (poleg že omenjenega uvoda in zaključka).
Prvi del je nekoliko bolj abstrakten, saj se s pomočjo slikarjev, filozofov in drugih umetnikov išče tisto ultimativno umetnost, ki ne bi bila zaznamovana z osebnim pečatom umetnika, ki lahko (predvsem podzavestno) v objekt ustvarjanja vnese tudi osebne predsodke in drugim osebam tuje poglede na svet.
To pa seveda ni lahko doseči, saj se v današnjem svetu racionalnosti, kjer vse poskušamo stlačiti v matematično formulo, zdi skoraj nemogoče, ali pa že kar malce noro, da bi lahko nekaj nastalo brez sodelovanja zavesti.
A po drugi strani ni samo naša zaznava umetnosti tista, ki daje umetnosti neko veljavo in smisel, temveč se lahko tudi umetnost sama spreminja, glede na okolico in tako vpliva tako na opazovalca, kot tudi na okolico samo.
Motiv premikajoče slike nam najbolj nazorno prikaže, kako se s premikanjem slike spreminjata tako slika, kot tudi okolica, s tem pa tudi naša percepcija umetnosti.
Drugi del filma je nastal v Zahodni Afriki in prikazuje mlade rudarje, ki se vsak dan spustijo v 100 in več metrov globok jašek, da bi našli zlato. Kajti, kot pravijo sami, je zlato njihova prihodnost, njihovo upanje in njihov način življenja.
A gledalec se vpraša, kako so živeli pred prihodom drugih civilizacij in njihovih vrednot, ki temeljijo na kopičenju materialnih sredstev. Življenje v Afriki zagotovo ni lahko, a kljub temu je bilo življenje domačinov pred vdorom tujih vrednot bolj enostavno in predvsem lepše ter bolj srečno.
Toda kljub temu, da mladeniči vsak dan tvegajo svoje življenje, je na njihovih obrazih vedno nasmešek. Kako je torej možno, da nekdo najde veselje v tako ubornih razmerah, medtem ko je nek bogataš v "našem" svetu povsem zagrenjen?
Morda se odgovor skriva v razliki med pričakovanji, kajti medtem ko afriški rudar nima praktično nič in zanj že misel na en sam drobec zlata pomeni bogastvo, je bogataš povsem zaposlen s kopičenjem vedno večjega bogastva, kajti več ko ima, več se mu zdi, da bi lahko imel.
Zadnji del Prstana je morda še najbolj pretresljiv, vsaj za nas, ki smo grozote balkanskih vojn doživeli povsem v živo. Zgodba govori o vdovi, ki išče sledi za izgubljenim možem, ki je umrl v srbskem taborišču v Kamenicah.
Z njo se odpravijo preživeli in med ogledom kraja izpovejo svoje žalostne zgodbo in tudi zgodbe soujetnikov, ki se niso nikoli več vrnili v objeme ljubljenih oseb.
Navzoči se odločijo, da bodo poskušali poiskati izgubljeni poročni prstan, ki ga je eden od ujetnikov skril v pod. Zlato v sodobnem svetu pomeni bogastvo, a v tem primeru ta zlati prstan pomeni vez z izgubljeno preteklostjo in upanje na boljšo prihodnost.
Ritem filma je zaradi različnosti tem zelo razgiban in lahko bi rekli, da se počasi stopnjuje preko nedolžne naivnosti, preko teorije življenja, vse do najbolj temačnih predelov človeške duše in civilizacije.
A zgodba film se ne konča z odjavno špico, temveč se projekt seli v virtualni svet sodobnih povezav. 30. junija se bo namreč odprla internetna stran www.ringfilm.com, kjer bo prikazan uvod v filmu prikazane zgodbe ter njihovo nadaljevanje, ki ga pa bodo lahko ustvarjali tudi obiskovalci strani, s tem da se bodo lahko aktivno vključili v razumevanje lepote različnosti ljudi in njihovih življenjskih zgodb.
Omeniti velja, da kljub temu, da se na koncu pojavi napis Filmskega sklada Slovenije, film ni bil deležen subvencij in finančne podpore, zaradi česar še ni bil prenešen iz 16 milimetrskega traku in mora biti zato predvajan v DV-CAM formatu, kar enostavneje povedano pomeni, da slika ni ravno najbolj izostrena, kar pa ne bi smelo motiti tistih, ki se bodo želeli poglobiti v sam pomen filma.
Film je vsekakor prav posebna preizkušnja, ki od gledalca zahteva, da tudi po odhodu iz dvorane razmišlja o povedanih problemih in morda poskuša tudi nekaj ukreniti, če ne drugega, vsaj pri sebi in pri lastnem odnosu do drugih ljudi. Prstan je dokumentarec, ki veliko pove, a hkrati ne vsiljuje svojega mnenja. To pa je vrlina sila malo filmov.
*Prstan - The Ring, celovečerni dokumentarec (režija in scenarij: Angus Reid, trajanje: 92 minut, distribucija: Distribucija Kinoteka)
Ocena: vsi drugačni, vsi povezani (8/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
