Miselnost, da je sovražniku potrebno vrniti storjeno zlo v enaki (še bolje pa v malce večji) meri, že od nekdaj spremlja človeštvo. Toda z razvojem bolj civilizirane (ali bolj miselno odprte) družbe, se je vzpostavila dilema, če ni maščevanje nemara napačna pot, saj se s tem dejanjem maščevalec na nek način izenači z osebo, ki je prva storila zločin. Toda družba je tudi tu našla drugo pot in tako se je poleg maščevanja pojavilo kaznovanje, slednje pa je tudi glavni motiv filma Punisher.
Frank Castle (Thomas Jane) je skrivni FBI agent, ki pod krinko zločinca infiltrira in razbija kriminalne združbe.
Na njegovi zadnji nalogi pa pride do nesrečne smrti Bobbyja Sainta (James Carpinello), sina vplivnega poslovneža Howarda Sainta (John Travolta), ki je globoko povezan z mafijo.
Frank se nič hudega sluteč vrne k svoji ženi (Samantha Mathis) in sinu (Marcus Johns), ki moža, oziroma očeta, zaradi njegovih stalnih odsotnosti, zelo pogrešata in se veselita, da se jima sedaj Frank namerava bolj posvetiti.
Toda Howard Saint želi maščevati svojega umrlega sina in tako izve vse o Franku ter njegovi družini, Howardova žena Livia (Laura Harring) pa zahteva, da umre tudi celotna Frankova družina.
Pod vodstvom Howardove desne roke Quentina (Will Patton) se to tudi zgodi, toda Frank po čudežu preživi in s pomočjo domačina iz Puerto Rica po daljšem času okreva.
Ko se spet vrne nazaj v civilizacijo, pa ima pred očmi samo eno stvar: kaznovanje zločincev, tega pa se loti na zelo domiselne, raznovrstne in boleče načine.
Bum, tresk, kabum... bi bil še najkrajši (in morda tudi najbolj pravičen) opis filma Punisher, zgodbe, ki sloni izključno na akciji in nasilju, ki pa sta tako nesmiselna in žaljivo neinteligenta, kot tudi vse (ne)moralne predpostavke zgodbe.
Da je to eden najbolj bizarnih Marvelovih stripovskih junakov, ki zares lahko živi zgolj v nepremičnih sličicah kot satira nasilja človeštva, ni potrebno preveč poudarjati, saj že takoj postane očitno, da glavni lik nima neke globlje dramske dileme, temveč je sam sebi namen.
OK, zlobci mu ubijejo družino, tako da se začne opijati kot žolna, socialno izlira, nad njegovo glavo pa stalno plava črn oblaček žalosti in obupa. Toda to je vse zgolj povod za njegova dejanja, ni pa nekega logičnega razmisleka ali moralne dileme o upravičenosti njegovih dejanj.
Saj ne, da si zlobci ne zaslužijo kazni, ki jih doleti, toda kot čuteč človek bi moral tudi Castle od časa do časa podvomiti v svoja dejanja.
No, da ne pride do kakšnih moralnih pomislekov med gledalci, se njegovo maščevanje preprosto preimenuje v kaznovanje. Elegantno, upravičeno in brez kančka slabe vesti.
Hja, Punisher izgleda kot bi scenarij napisal mali Bush, oziroma še bolje, Punisher izgleda kot nehotena parodija trenutne politke ZDA.
Zadali so nam boleč udarec, toda mi se jim ne maščujemo, saj to ni civilizirano, temveč jih zgolj kaznujemo! Da, to lepo teče na filmskem platnu, kjer so kaznovani dejansko zgolj tisti, ki si to zaslužijo in kjer ni kolateralnih žrtev.
Resnica pa je na žalost drugačna in precej bolj boleča, maščevanje in kaznovanje pa nista tako lahko ločljiva pojma.
Je torej upravičen razlog za ogled Punisherja akcija? Vsekakor, vendar zgolj če gledalec želi dve uri računalniške igrice, kjer glavni junak preprosto ne more in noče umreti, pri še tako velikih ranah pa preprosto pomaga že paket prve pomoči in že se lahko nadaljuje pobijanje hudobcev.
Pa tu ne gre zgolj za eksekucijski strel v prsi (in sledeča eksplozija), ki bi po vseh zakonih fizike in človeke fiziologije moral povzročiti smrt v manj kot minuti. No dobro, čudeži se dogajajo in glede na to, da ga najde karibski domačin, se lahko potolažimo z (sicer bolj jalovo) mislijo, da nad njim izvede kakšen vudu urok in ga tako pozdravi.
Toda akcija, ki sledi, postaja vse bolj absurdna, prav do točke, ko se gledalec samo še smeji nelogični vzdržljivosti in neumrljivosti glavnega junaka. Slednji tako brez težav preživi prometno nesrečo, terminatorski pretep, pri katerem večkrat poleti v steno (in jo seveda podre!?!), ter nenazadnje strel iz šibrovke iz neposredne bližine nekaj centimetrov, frajer pa ob tem niti ne mrdne, pa čeprav izgleda kot da sploh ne nosi neprebojnega jopiča (tudi če bi ga, bi ga moralo vreči na hrbet).
Zato ni čudno, da mora gledalec stalno poslušati frazo, da glavnega junaka ne morejo ubiti, ker je tako ali tako že mrtev, toda če ima to neko logiko pri Vranu (ki je dejansko vstal od mrtvih), pa je Punisher še kako živ, tako da tak moto lahko velja kvečjemu za njegovo duševno stranje.
Duševno pa je dečko zares povsem zakrknjen, saj ne glede na to, da ga stalno obdajajo in osvajajo manekenske lepotice (Samantha Mathis, Rebecca Romjin-Stamos), se on raje predaja svojim plemenitim(?) ciljem in ženskam nameni noč na plaži oziroma nasmešek le, če je prej na drugi svet že spravil nekaj sovragov človeštva.
Ob tako banalni zgodbi se seveda tudi igralci ne morejo kaj prida izkazati, saj so njihovi liki zastavljeni tako zelo klišejsko, vse od glavnega junaka dalje, preko njegovih zares ekstremno stereotipnih pomagačev/prijateljev, pa vse do homoseksualnih negativcev in žensk s kompleksom mafijskih botrov.
Edini omembe vreden je John Travolta, ki v začetku deluje dovolj prepričljivo in karizmatično, a se njegov lik sprevrže v tako popolnega psihopata, da, kot tudi že v Operacija Mečarica, pokoplje tudi Travolto.
Punisher je tako film zgolj za ljubitelje ekstremne akcije in nasilja, ki jim je logika španska vas, morala glavnega junaka pa deveta briga in za vse, ki verjamejo, da je mali Bush šel v Irak res zgolj zato, da bi "kaznoval" zločince.
*Punisher - The Punisher, akcijska kriminalka (režija: Jonathan Hensleigh, scenarij: Jonathan Hensleigh, Michael France, igrajo: Thomas Jane, John Travolta, Rebecca Romjin-Stamos, Roy Scheider, Laura Elena Harring, Samantha Mathis, Marcus Johns, James Carpinello, Will Patton idr., trajanje: 124 minut, distribucija: Continental Film)
Ocena: oko za oko, zob za zob (2/10)
