Markiz de Sade je pred več kot dvesto leti spisal provokativno družbeno kritiko 120 dni Sodome, ki je v družbi obveljala za seksualno perverzijo in nespodobno deviacijo. Zato se tudi ne gre čuditi podobno ostremu (negativnemu) odzivu na film Saló ali 120 dni Sodome, sodobni priredbi de Sadovega romana, režiserja Piera Paola Pasolinija, iz leta 1975. Toda zdi se, da se de Sade in Pasolini nista motila! Daleč od tega, sodobna svetovna dogajanja dokazujejo, da sta zgolj opravila delo, s katerim si nihče ni upal in želel pokvariti ugleda, namreč prikazati najbolj temne strani človeštva in vpliva moči na propad morale in razlikovanja med dobrim in slabim vsakega posameznika (oziroma vsakega izmed nas)!
Dogajanje filma je postavljeno v leto 1944, nekje v republiki Saló, območju na severu Italije, kjer je Mussolini, tik pred koncem druge svetovne vojne, udejanjil svojo vizijo "popolne" fašistične države.
Zavezniki so že tik pred vrati, nebo stalno preletavajo bombniki, štirje ugledni gospodje pa sklenejo do zadnjega uveljavljati svojo moč in tako na njihov ukaz v bližnji okolici vojaki polovijo mlade in privlačne mladenke in mladce.
Gospodje izberejo 8 punc in 8 fantov ter se z njimi odpravijo v idilično vilo na podeželju, kjer se prične divje seksualno in psihično izživljanje, od posilstev, bizarnih porok, mučenj, hranjenja z iztrebki in nenazadnje tudi umorov.
Vse skupaj spodbujajo zgodbe štirih starejših prostitutk, ki ob večerih izpovedujejo svoje (tragične) življenjske zgodbe, mučiteljem v naslado, mučenikom v počasno pogubo.
Saló ali 120 dni Sodome je film, kjer gledalcu ni prihranjena nobena umazana podrobnost človeške domišljije pri izživljanju nad drugimi ljudmi.
Film je skrajno direkten, lahko bi rekli celo brutalen, v podajanju svoje zgodbe, vendar morda je prav to tisto, kar moderni gledalec, navajen stalnega bombandiranja z nasiljem, kot sredstvom vbujanja zanimivosti, potrebuje za prebujenje iz sna vsakdanje lagodnosti.
Lagodnosti, ki lahko nenazadnje vsakega izmed nas pahne v porušenje vrednot med dobrim in slabim. Vendar ni samo nasilje tisto, kar poganja film, kot je to (pre)pogosta značilnost sodobnih filmov, temveč je prikazano nasilje zgolj motiv za vprašanje, ki se mora poroditi v gledalčevi glavi.
To vprašanje pa se glasi: ZAKAJ?!? Zakaj je prišlo do takega nasilja? Zakaj so bile porušene vse moralne, etične in civilizacijske vrednote?
Odgovorov je vsekakor več, glavni pa zagotovo leži v že kar pregovornem dejstvu, da oblast izprija.
V človekovi naravi je še vedno tisti živalski nagon, da mora biti prvi, nadrejen vsemu ostalemu. Po svoje se to kaže že v splošni človeški oholosti do živali in narave, še bolj groteskno pa to pride do izraza, ko se človek obrne proti človeku.
Pri tem procesu spoh ne gre za vprašanje stanu, bogastva, družinskih in socialnih razmer ali izobrazbe, temveč lahko želja po prevladi nad sočlovekom izpridi praktično vsakogar, takoj ko se odloči vsaj za malenkost odstopiti od svojih izvirnih vrednot in idealov.
Pot nazaj je namreč z vsako stopničko pregrehe daljša in bolj strma, tragičnost človeške narave pa povečuje nečimrna nezmožnost priznanja lastnih napak in tako (lahko tudi povsem pasivno) drsimo vedno globlje, dokler se ne znajdemo pregloboko, da bi se še lahko pobrali.
To pa je točka, ko padejo vse morebiti še obstoječe moralne zavore. In na tej točki se prične Saló ali 120 dni Sodome.
Štirje dekadentni in zagrizeni fašisti, se zavedajo konca svoje oblasti in premoči, ki jim jo je dajal sistem. Na voljo imajo torej odločitev, ali naj se odrečejo tej moči in priznajo svoje grehe, ali pa do zadnjega izkoristijo svoj imaginarni položaj.
Odločijo se za slednje, saj se moči ne znajo prostovoljno upreti, temveč gredo raje še korak dlje in udejanjijo svoje najbolj prikrite in temačne fantazije.
Moč torej pokaže svojo najbolj negativno stran tik ob svojem zatonu, ko se tako ali tako ve, da prihaja konec. Toda priletni gospodje niso edini mučitelji.
Tu so tudi neme priče, mladi vojaki, ki sprva zgolj opazujejo dogajanje, kmalu pa se pričnejo tudi sami udeleževati. Tudi pasivno odobravanje namreč vodi v moralni propad, kajti slej ko prej vsakdo začuti slo po moči, hkrati pa lastno odobravanje zmanjša splošni vtis slabosti nekega dejanja.
Tu so še starejše prostitutke, nekakšne učiteljice nemoralnega, absurdne v svojem ponosu, tragične v svojih zgodbah. Tisto kar je najbolj očitno iz njihovih zgodb je, da so bile že od mladih let izkoriščane na najbolj nečloveške načine in si zato verjetno niti niso mogle izoblikovati nekih moralnih vrednot, saj so od vedno živele v svetu seksualnih obsesij in psihičnega mučenja.
In končno pridemo do mladih deklet in fantov, mučenikov ki morajo najprej poslušati to, kar njihovi mučitelji kasneje na njih izvajajo. Edini izhod je smrt, toda to "razkošje" jim mučitelji ne želijo podariti.
Verjetno bi sicer vsak izmed njih že v začetku izbral smrt, če bi vedeli, kaj jih čaka na koncu, toda prefinjena taktika mučiteljev je, da svoje žrtve počasi in postopoma uvajajo v svoje seksualne perverzije, nekako tako, kot to delajo zvodniki s prostitutkami, v stilu, če si včeraj lahko storil(a) nekaj tako slabega, greš lahko danes še korak dlje.
Mučenci tako pridejo do točke, ko se pričnejo izdajati med sabo in s tem tudi sami postanejo negativci. Največja perverzija mučiteljev je tako verjetno ta, da želijo nedolžno in dobro spremeniti v nekaj slabega, morebiti tudi v lastno uteho, ko zaradi slabe okolice ni več mogoče razločiti lastnih slabosti.
Pravzaprav je že sama definicija fašistične republike Saló neko zaprto območje, kamor so se izolirali še zadnji ostanki propadajočega režima, nepripravljeni priznati svojih zmot in napak.
Vendar Saló ali 120 dni Sodome ni zgolj kritika fašizma, temveč je to kritika vsakega političnega (ne zgolj totalitarnega) sistema, ki daje prednost skupnosti, ne pa posamezniku.
Prepričanje, da je za nekom širše odobravanje sistema in skupnosti in da zato lahko pozabi na potrebe in želje posameznika, je tisto, ki dejansko daje ?loveku tisti negativni ob?utek mo?i, ki ga lahko izpridi.
Da pa Saló ali 120 dni Sodome ni zgolj Pasolinijeva osebna perverzija in izživljanje, najbolje dokazujejo aktualni svetovni dogodki, npr. slike me?enja ujetnikov v iraških zaporih.
Piramide golih teles, mu?enje z elektrošoki, vodenje na pasjem povodcu, psihi?no poniževanje... fotografije kot bi jih vzeli iz Pasolinijevega filma.
Abu Graib je tragi?na reinkarnacija vsega tistega, kar nam želi povedati film, od premo?i, ki so jo za?utili pazniki nad zaporniki in jo nato tudi udejanjili, preko zaprtega, od zunajosti in realnosti zaprtega prostora, kjer ni pravih meril, kaj je slabo in kaj ne, pa vse do sistema, ki je pred pravice posameznika postavil splošno "dobro" ve?ine.
Edina razlika je, da v Abu Graibu ni šlo za izživljanje seksualnih obsesij, temve? sta se nasilje in negativna mo? manifestirala v psihološkem in fizi?nem poniževanju.
Saló ali 120 dni Sodome je film, ki gledalcu v nobenem primeru ne prizanaša. Nasilje je stopnjevano in po dantejevsko razdejeno na predpekel, krog manij, krog iztrebkov in krog krvi, zlasti v slednjem pa se ob zvokih Carmine Burane najbolje izluš?i ves ?loveški sadizem in voajerizem.
Gledalec je prikrašan celo za končno "odrešitev" v obliki odjavne špice, ki se zvrsti že na za?etku filma, tako da vse nasilje in vsa absurdnost videnega ostaneta, tudi ko se prižgejo lu?i in tako skupaj z gledalcem zapustita dvorano.
Saló ali 120 dni Sodome je film, ki ne ponudi katarze, temve? poda trpko zgodbo človeštva, ki se ponavlja odkar je ?lovek plezal z drevesa, pa vse do današnjih dni.
Saló ali 120 dni Sodome tako v nobenem primeru ni film, ki bi ga gledali z užitkom, je pa to resno opozorilo, kjer ne smemo videti zgolj nasilja in seksualnih perverzij, temve? se moramo obvezno vprašati, zakaj je do tega prišlo?
In ko najdemo odgovor na to vprašanje, tudi film dobi svoj smisel in pravo vrednost.
*Saló ali 120 dni Sodome - Saló o le 120 giornate di Sodome, drama (režija: Pier Paolo Pasolini, scenarij: Pier Paolo Pasolini, Pupi Avati, Sergio Citti, Roland Barthes, po romanu 120 dni Sodome markiza de Sada, igrajo: Paolo Bonacelli, Uberto Paolo Quintavalle, Giorgio Cataldi, Aldo Valleti, Caterina Boratto, Helene Surgere, Elsa de Giorgi, Sonia Vaccari, Sergio Fascetti, Antonio Orlando, Claudio Cicchetti, Franco Merli, Ines Pellegrini idr., trajanje: 116 minut, distribucija: distribucija Kinoteka)
Ocena: oblast izprija, še posebej ob zatonu (7/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v ve?jih slovenskih mestih
