Kdo določa meje dovoljenega? Seveda vedno obstajajo neki zakoni, ki nam narekujejo, kaj smemo in kaj ne. Toda zadnje tehtanje med dobrim in slabim, pravilnim in napačnim ter dopustnim in nesprejemljivim, se dogaja v glavi vsakega posameznika in je v končni fazi predvsem posledica njegovih osebnih prepričanj in pripravljenosti sprejemanja nečesa novega in neznanega. Režiser Bernardo Bertolluci se v Sanjačih vrača k svojim filmskim začetkom, ter tako kot že v Zadnjem tangu v Parizu, tudi tokrat ruši številne tabuje.
Konec 60. let se v času francoskih političnih in socialnih nemirov, v Parizu srečajo trije mladi ljudje, zvedavi Američan Matthew (Michael Pitt), privlačna Francozinja Isabelle (Eva Green) in njen skrivnostni brat Theo (Louis Garrel).
Združi jih ljubezen do filmov in Isabelle ter Theo povabita Matthewa na večerjo k staršem, kjer Matthew pusti globok vtis s svojimi zasanjanim, a hkrati zelo tankočutnim dojemanjem sveta.
Ker starša naslednji dan odpotujeta, Isbelle in Theo povabita novega prijatelja, naj se preseli k njima. Matthew pristane toda hkrati kmalu ugotovi, da je odnos med bratom in sestro dokaj nenavaden in ne traja dolgo, da se tudi sam zaplete v trikotnik prijateljstva, ljubezni in ljubosumja.
Sanjači so zelo odprt film, ki se ne ozira na razne (večinoma svetohlinske) moralne norme, temveč raziskuje ljubezen preko oči nedolžnega eksperimentiranja.
Problem seveda nastane, če film gledamo s pesimističnim prepričanjem, da se bo to eksperimentiranje končalo kot nekaj negativnega, oziroma da je že samo eksperimentiranje in premišljevanje o drugačnem, nemoralno in nedopustno.
Tisto, kar najbolj navdušuje, je Bertoluccijeva zmožnost sprehajanja tik na meji med erotiko in perverzijo, ljubeznijo in incestom, dovoljenim in prepovedanim ter med življenjem in smrtjo.
Film je tako zastavljen po vzorcu šoka in katarze, ko si izmenično sledijo prizori, ki najprej razburijo in odvrnejo gledalca, nato pa pride prizor s katerim se izkaže, da je bil prvi vtis napačen in da stvari še zdaleč niso zgolj črne ali bele, kot jih v sodobnem svetu vedno pogosteje slikamo.
Sanjači je nedvomno zelo kontraverzen film, ki si upa pogledati tudi na področja, ki se jih drugi filmi na daleč izogibajo (še posebej hollywoodski), pa četudi so to povsem naravne svari, ki pa zaradi nekih čistunskih moralnih vrednot veljajo za tabu.
To kar je Bertolucci dosegel z analnim seksom v Zadnjem tangu v Parizu, tokrat z nekoliko mlajšimi glavnimi liki upodobi z masturbiranjem brata pred očmi sestre, razdevičenjem, menstruacijo v kopeli, bohemskim življenjem z iskanjem hrane po smeteh itd.
Toda vsa kontraverznost služi filmu zgolj kot orodje za doseganje povsem druge dileme, namreč osebne revolucije in odkrivanja splošnih pravil življenja.
Med tem, ko se zunaj na ulicah odvijajo množični protesti, so protagonisti filma zaprti v svoj prostor, kjer doživljajo osebno revolucijo, prebujenje in sanjanje hkrati.
Tako Matthew, kot zavrt Američan, doživlja povsem nove izkušnje na področju ljubezni (tako platonične, kot tudi erotične), na drugi strani pa sta tudi Isabelle in Theo končno iztrgana iz njunih irealnih sanj intimnosti, ki sicer niso perverzne, so pa zagotovo nezdrave na dolgi rok, saj se socialno vse bolj izolirata.
Ta navidezni svet, v katerega zaidejo prijatelji, je še najbolje ponazorjen z njihovim stalnim primerjanjem svojih življenj, s prizori iz bolj ali manj znanih filmov.
Matthew, Isabelle in Theo sanjajo svoje življenje, za katerega ne bi bilo pravično trditi, da je napačen. Ne, je pač zgolj drugačen in zagotovo ni na nas, da bi sodili o pravilnosti ali nepravilnosti njihovega obnašanja.
Toda ta njihov svet je tako zelo oddaljen od zunanjega sveta represije in enoumja, da na koncu ostaneta le dve možnosti: smrt ali integracija v zunanji svet, s tem da slednje za njihov svet pomeni ravno toliko kot smrt.
Odlično je svojo vlogo opravila tudi dokaj neznana igralska zasedba, na čelu z nedolžno nevednim, pa vendar na prvi pogled malce vulgarnim Michaelom Pittom, na zunaj fatalno, toda v intimnih scenah zelo senzualno Evo Green in stalno malce skrivnostnim in morda tudi nevarnim Louisom Garrelom.
Sanjači namreč ne potrebujejo Leonarda DiCapria, Liv Tyler, Bena Afflecka ali kakšno drugo hollywoodsko zvezdo, saj film poganja predvsem tisto nekaj neznanega, nezaslišanega in zamolčanega.
Sanjači ni film, ki bi rušil družbene norme, temveč je osebna izpoved vsakega izmed nas in našega odraščanja ter spoznavanja sveta in njegovih fizičnih in čustvenih zakonitosti.
*Sanjači - The Dreamers, drama (režija: Bernardo Bertolucci, scenarij: Gilbert Adair, igrajo: Michael Pitt, Eva Green, Louis Garrel, Anna Chancellor, Robin Renucci idr., trajanje: 115 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: menage a trois brez tabujev (9/10)
