Na velika platna se še drugič vrača Scooby-Doo s svojo post-hipijevsko druščino Skrivnosti d.d., da bodo spet raziskovali, kakšne pošasti ogrožajo svet in jih seveda tako ali drugače pregnali oziroma razkrinkali, kdo v resnici stoji za njimi. In čeprav se drugi del poskuša vrniti povsem h koreninam risane serije, se še celo bolj kot prvi del oddalji od nje, tako v svoji zgodbi, kot po prepričljivosti.
Velika doga Scooby-Doo, Fred (Freddie Prinze Jr.), Daphne (Sarah Michelle Gellar), Velma (Linda Cardellini) in Shaggy po domače Cotelj (Matthew Lillard) so po ponovni združitvi v prvem filmu očitno ostali skupaj in sedaj v lokalnem muzeju prirejajo razstavo duhov, ki so jih razkrinkali v svoji karieri.
A na prireditev vdre tudi nepovabljen gost, ki oživi enega od duhov in ukrade vse druge maske. Kmalu se tudi te vrnejo, seveda "oživljene" in ustrahujejo mesto, najstniški detektivi pa se zgolj s težavo prebijajo preko vseh skrivnosti, ki obdajajo njihovega novega nasprotnika.
Če se je zdelo, da je že prvi film Scooby-Doo naredil nedopustno stvar (v kontekstu risane serije) z razpadom druščine, se film tokrat povsem preda risanim izvirnikom in oživi vse glavne pošasti, s katerimi so se glavni junaki srečali v animiranem stanju.
Do neke mere je to vsekakor zanimivo, a po drugi strani tudi dokazuje popolno nedomiselnost ustvarjalcev, ki očitno niso znali spraviti skupaj neke poštene skrivnosti.
Če je bila tako skrivnost že v prvem delu dokaj dvomljiva in je z dokazom obstoja duhov pravzaprav direktno v nasprotju z risano serijo, pa drugi del sploh nima omembe vredne skrivnosti, kaj šele da bi za to zapravljali kaj časa.
Tako je večino filma posvečeno glavnim junakom in njihovim težavam, fobijam ter zablodam, še posebej kar se tiče Vilme (ki zopet dvomi vase in v ljubezen), ter Shaggyja ter Scooby-Dooja, ki poskušata biti junaka.
Simpatije iz prvega dela so seveda pozabljene, oziroma so izginile bolj skrivnostno, kot so skrivnostni duhovi, ki strašijo v filmu, je pa zato Velma našla novo ljubezen, a je še vedno v neki težavni najstniški fazi iskanja lastne identitete.
Fred je še vedno Fred, tokrat na srečo malce manj narcisoiden, a kot Freddie Prinze Jr. malce preveč šarmerski, Daphne je dokončno zapadla buffyjevskim prijemom Sarah Michelle Gellar, edina ki bi še vsaj približno spadala v risano serijo pa sta precej odbita Matthew Lillard ter seveda Scooby-Doo.
Kot nekakšen odmev preteklosti (ali pa nemara kot eden od duhov, če smo malce zlobni), se v filmu reinkarnira Alicia Silverstone, a še zdaleč ne more parirati Rowanu Atkinsonu iz prvega dela, kjer pa je na žalost služil zgolj kot dodaten rekvizit.
A bolj ko se bližamo koncu, bolj postaja jasno, da se bodo glavni junaki tudi tokrat, bolj kot z (raz)reševanjem skrivnosti, ukvarjali z (od)reševanjem samih sebe, kar pa je seveda povsem absurdno in milorečeno dolgočasno.
Nekomu, ki je v mladosti vsaj približno poznal risano serijo, se tako porodi vprašanje, zakaj ustvarjalci preprosto niso mogli pustiti glavnih likov takšnih kot so, neobremenjenih in nedotakljivih za čas, z zanimanjem zgolj za nenavadne dogodke in domnevne duhove?
Scooby-Doo 2: Pošasti na prostosti bo tako lahko prepričal zgolj otroke, ki bodo bolj kot vsebino opazovali posebne efekte in fanatične oboževalce, ki znajo na pamet našteti vsaj 5 duhov, s katerimi so se glavni junaki srečali že v risani serije. Za vse druge pa bo ogled filma verjetno veliko razočaranje in zapravljanje časa.
*Scooby-Doo 2: Pošasti na prostosti - Scooby-Doo 2: Monsters Unleashed, komedija (režija: Raja Gosnell, scenarij: William Hanna, Joseph Barbera, igrajo: Sarah Michelle Gellar, Freddie Prinze Jr., Linda Cardellini, Matthew Lillard, Seth Green, Alicia Silverstone idr., trajanje: , distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: nazak h koreninam (3/10)
