V času najhujše stiske ljudje potrebujemo simbole. Simbole, ki nam dajo upanje, da se vsako, še tako težko oviro, da prebroditi. Simbole, s katerimi se lahko identificiramo in ki nam dajo vzgled, kako se po porazu ponovno postaviti na noge.
Eden takih simbolov je Seabiscuit. Konj, potomec plemenitih staršev, toda majhen, len, (pre)ješč in preveč svojeglav. Skratka nič posebnega, prej zguba usojena na poraz, kot pa kaj drugega. A glej ga zlomka, to malo kljuse je dokazalo, da zunanji izgled ni vse, temveč da sta pomembna predvsem srčnost in karakter.
Še bolj absurdno je, da so Seabiscuitu do zmage pomagali ljudje, ki so bili tudi sami že povsem obupani in skoraj vdani v kruto usodo. Prevelik in svojeglavi jockey Johnny Pollard (Tobey Maguire), obupani milijonar Charles Howard (Jeff Bridges), ki je izgubil vse tisto, kar je najbolj ljubil, ter kavboj Tom Smith (Chris Cooper), ki je širne planjave divjega zahoda moral odstopiti bodeči žici in avtomobilom.
Kaj so ti ljudje, s katerimi se je življenje tako kruto poigralo, pravzaprav videli v Seabiscuitu? Verjetno njegovo neomajno voljo po kljubovanju življenjskim tegobam in vztrajanju kljub padcem in porazom. In tako ni trajalo dolgo, da je Seabiscuit postal legenda delavskega razreda. Pa ne samo delavskega razreda, temveč vseh, ki so zaradi velike gospodarke krize v začetku 20. stoletja izgubili vse in so se poskušali spet postaviti na noge.
Seabiscuit je izredna epopeja, nabita s simboli, ki gledalca s svojim izredno pozitivnim sporočilom dobesedno posrka vase in ga nabije s pozitivno energijo. Glavno sporočilo filma, da ne smeš zavreči življenja, če ima kakšno napako, je zares lepo in tudi dovolj izraženo, še posebej s pomočjo zares enkratne in doživete igre glavnih igralcev. Omeniti velja še izredno simpatično Elizabeth Banks, ki smo jo lahko občudovali že v filmu Catch me if you can, ter Williama H. Macyja, ki nam na zelo domiseln način prikaže, kako so v tistem času izgledali prenosi v živo, ko še ni bilo nobene studijske tehnike in posnetih zvočnih efektov in ko so ljudje po "slikovne" novice še morali hoditi v kino.
Kar v filmu moti, je njegova prevelika socialno-družbena naravnanost, saj dogajanje prevečkrat zmoti komentar, ki primerja ter razlaga Seabiscuitovo vlogo simbola v tedanjem (hudem) času. Film tako z zgodovinskimi posnetki pričenja dobivati preveč dokumentarno vlogo in v bistvu razlaga tisto, kar bi morala opraviti logika vsakega gledalca, ki vsaj približno pozna zgodovinsko dogajanje tistega časa.
Morda bi tako razlaganje še lahko razumeli kot nujno zlo filmov ameriške mentalitete (kjer nič ne sme ostati nepojasnjeno), ni pa sprejemljivo da zaradi tega trpi zgodba. Zaradi stalnih prekinitev se namreč ne vzpostavi prava vez med živaljo in ljudmi. Manjka neka iskrica, ki bi lahko pojasnila, kako se lahko jezdec in konj spremenita v eno celoto. Skratka, filmu manjka poetičnosti sožitja med živaljo in človekom. Delno to pride do izraza v zadnjem delu filma (in verjetno ni zgolj naključje, da tam ni več dokumentarnih razlag), kjer res lahko začutimo, da imajo morda lahko tudi živali dušo in da se ljudje do njih obnašamo vse preveč superiorno.
Če dobro premislimo, pa se tudi v slovenskem ljudskem izročilu najde legenda podobna Seabiscuitu. Saj verjetno ste že slišali, za zgodbo o Martinu Krpanu in njegovi borbi z Brdavsom. In kaj je naš hrust jahal? Kobilico, majhno, suho ter šibko na prvi pogled, pa vendar je Krpan ni hotel zamenjati za nobenega iskrega vranca v cesarjevem hlevu. To pa zato, ker je imela prav njegova kobilica največjo srčnost in moč, da je noben ni mogel za rep potegniti čez prag konjušnice. In zakaj vam govorim vse tole? Zato ker bi morda bil že čas, da se najde kakšen junak, ki bi si upal posneti film o Martinu Krpanu in njegovi kobilici. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zato, da bomo tudi mi dobili film s konjem v eni izmed vodilnih vlog.
Če dobro premislim, bi pa morda lahko naredili tudi kakšen film z lipicanci v glavni vlogi, malce v opomin Avstrijcem, Špancem in vsem drugim, ki nas hočejo učiti, iz kje izhajajo lipicanci. Če so se Američani s pomočjo Seabiscuita pretolkli čez gospodarsko krizo, bi se morda lahko tudi Slovenci s filmom o lipicancih malce povzpeli nad samopomilovalno mišljenje o majhnosti in nepomembnosti. Kajti ni pomembna velikost in moč, važno je srce!
Seabiscuit, drama po resničnem dogodku (režija: Gary Ross, scenarij: Laura Hillenbrand, Gary Ross, igrajo: Tobey Maguire, Jeff Bridges, Chris Cooper, Elizabeth Banks, William H. Macy idr., distribucija: Cenex)
Ocena: majhno kljuse, velika moč (7/10)
