2000 let je bil in verjetno še dolgo bo, eden najbolj poznanih, oboževanih in hkrati zaničevanih osebnosti zahodne (in pogojno tudi svetovne) civilizacije. Po kontraverznem Kristusovem pasijonu Mela Gibsona, Sedem Jezusovih čudežev pripoveduje zgodbo o božjem sinu, na precej bolj miroljuben, a vendar zanimivo samosvoj način.
Film ves čas, besedo za besedo sledi Janezovemu evangeliju iz Nove zaveze, torej tistemu evangeliju, ki se vsaj slogovno precej razlikuje od sinoptičnih evangelijev, kot z eno besedo pravimo evangelijem po Mateju, Luku in Marku.
Zgodba se tako ne prične z Jezusovim rojstvom, temveč s srečanjem med njim in Janezom Krstnikom, nato pa spremljamo Jezusovo pot po bližnjem vzhodu, njegova pričevanja, njegove čudeže, pogovore z učenci in ostalimi poslušalci, posledično nasprotovanje judovskega klera, sodbo pod rimskim upraviteljem, sledeče križanje, vstajanje od mrtvih in prikazovanja učencem.
Sedem Jezusovih čudežev je film, ki na prvi videz izgleda kot nepotrebno razvlečena zgodba o tem, kar tako ali tako pozna že vsak otrok. A vendar film premore dva velika aduta.
Kot prvo prikazuje tisti del Svetega pisma, ki se (vsaj v detajlih) nekoliko razlikuje od ostalih, kot drugo pa ponudi gledalcu, da s pomočjo vizualne podobe dobi vtis o literaturi, ki je sama po sebi dokaj težko razumljiva in bi jo tako, od začetka do konca, prebrali zgolj resnični navdušenci (oziroma verniki).
Če se torej zdi, da je za nevernika tri ure preveč za zgodbo o človeku, v katerega je morda težko verjeti, pa gledalec lahko to smatra tudi kot neke vrste splošno izobrazbo, kajti Jezus je postal pač neke vrste krščanski zvezdnik, na katerega prej ali slej nanese vsaka debata.
Sama zgodba filma pa je zanimiva predvsem v tem, da Jezusa prikaže nekoliko bolj človeškega, vsaj če izvzamemo njegove čudeže. Jezus tako izgleda povsem običajno, povsem naravno se pogovarja tudi s svojimi učenci, ko ga neverniki ujezijo, se na njegovem licu tudi dejansko zariše jeza itd.
Še bolj zanimivo film prikaže, da Jezus pravzaprav ni imel neke izbire, če naj bo mesija ali ne, saj so ljudje preprosto tako zelo hrepeneli po odrešeniku, da so ga avtomatično smatrali kot izpolnitev prerokb, pa naj si je on to želel ali ne.
A hkrati je prisoten tudi tisti večni človeški dvom, ki nam govori, da je nekaj res le, če lahko otipamo ali vidimo na lastne oči. In tako Jezusu nihče ne verjame, še celo njegovi učenci so v stalnih dvomih in ga dobesedno silijo, da naredi kakšen čudež in jih tako prepriča, četudi je očitno, da jih ne bo dovolj noben dokaz. Hja, nejeverni Tomaž je skeptičen, še celo ko Kristus že vstane od mrtvih.
Toda medtem ko imajo učenci Jezusa radi in mu sledijo kljub dvomom, je odziv pri prostodušnih množicah precej burnejši, večinoma celo agresiven. Jasno, Jezus si vedno upa podvomiti v njihovo vero in s tem v njih same, to pa ljudem ni všeč, še toliko bolj, če jim to reče nekdo, ki naj bi bil zares brez greha.
A tudi Jezus sam se ne trudi ravno, da bi ljudem dal nekih jasnih navodil ali nasvetov, temveč stalno govori v dvoumnih šifrah, ki jih ne razumejo niti njegovi učenci in jim mora zato stalno ponavljati že povedano.
Tako se postavlja vprašanje: je bil Jezus nemara res božji sin in zato njegove (in s tem božje) besede niso povsem doumljive človeškemu umu, ali pa je bil Jezus nemara zelo premeten govorec, ki je z dvoumnimi izjavami vedno poskrbel, da si jih je vsakdo razlagal po svoje in tako v vsaki Jezusovi besedi našel svojo vero?
Zanimiva je tudi velika prisotnost žensk v zgodbi, med drugim tudi pri zadnji večerji, pa četudi le zamenja izprijenega učenca.
Če torej Sedem Jezusovih čudežev prijetno preseneti glede zgodbe, pa je toliko manj privlačen glede same filmske umetnosti, saj se veliko odlomkov in besedil skoraj dobesedno ponovi in ko tako Kristus že tridesetič reče "Resnično povem vam...", je gledalec že dodobra zasičen in tudi malce zdolgočasen, pa čeprav tri ure minejo hitreje, kot bi pričakoval.
Še ena reč, ki moti glede same logike, pa je stalno navajanje "starih skript" in "prerokb", kot dokazov za resničnost praktično vsega, kar Jezus stori in tako se vsaka dvomljiva situacija zaključi z dogmo: "Ker tako piše v starih spisih".
Sedem Jezusovih čudežev je film, ob katerem se je potrebno vprašati predvsem to, če bi radi izvedeli vse (in še več), kar nas zanima o Kristusu? Če je odgovor pritrdilen, potem je Sedem Jezusovih čudežev zagotovo vreden ogleda, tako za vernike, kot tudi za skeptike, saj bodo oboji v film našli dovolj dokazov, za svoj prav.
*Sedem Jezusovih čudežev - The Gospel of John, drama (režija: Philip Saville, scenarij: John Goldsmith, igrajo: Henry Ian Cusick, Christopher Plummer, Stuart Bunce, Daniel Kash idr., trajanje: 180 minut, distribucija: A.G. Market)
Ocena: Jezusova šifra (7/10)
