Vedno so obstajali tisti, ki imajo vse in tisti, ki nimajo nič. Slednji se skušajo prebiti med prve, toda to je zaprt krog družbe, ki nima usmiljenja z vsiljivci. Tak je bil svet že od nekdaj in je tudi še dandanes, Semenj ničevosti pa preko kritike družbe zgodnjega 19. stoletja prikazuje, kako aktualno je to vprašanje tudi v sodobni družbi.
Mlada in ambiciozna Becky (Reese Witherspoon) je kot hčerka neugledne francoske operne pevke odraščala na podeželju, v šoli za učiteljice in guvernante.
Z bolj premožno prijateljico Amelio (Romola Garai) se končno odpravi v mesto, kjer se želi čimprej uveljaviti v visoki družbi, prva stopnica na njeni poti pa je nekoliko zanemarjen dvorec družine Sira Pitta (Bob Hoskins).
Njeno odločnost kmalu zapazi Pittova ostarela in premožna sestra gospa Crawley (Meg Wynn Owen), ki jo povabi s seboj v mesto. Becky tam zopet sreča Amelio in njenega vzvišenega zaročenca Georga (Jonathan Rhys-Meyers), ki bolj kot Amelio ljubi predvsem samega sebe in tako nima pomislekov pri zabavi z drugimi dekleti.
Zato pa Amelio toliko bolj resnično ljubi Georgov prijatelj William (Rhys Ifans), ki pa ji ne upa zaupati svojih pravih občutkov. Becky spozna tudi nečaka gospe Crawley, zapeljivega in malce romantičnega Rawdona (James Purefoy) in se z njim kmalu poroči.
To pa ni niti najmanj povšeči gospe Crawley, ki nečaka črta iz oporoke, enako pa se godi tudi Georgu, ki ga premožni oče (Jim Broadbent) sili v razdrtje zaroke z Amelio in se mu naposled odpove, četudi želi biti George z Amelio bolj iz uporništva, kot pa zaradi ljubezni.
Dodatne težave se pojavijo, ko se iz pregnanstva na Elbi vrne Napoleon, zaradi česar morajo George, Rawdon in William oditi v vojno. Po vrnitvi Amelia ostane sama, a še vedno hrepeni za Georgom in ne vidi Williamove ljubezni, Rawdonu in Becky pa na vrata stalno trkajo upniki in zahtevajo poplačilo dolgov.
Toda Becky vztraja in naposled se zdijo njene želje uslišane, ko jo pod svoje okrilje vzame vplivni markiz (Gabriel Byrne), toda visoka družba nanjo še vedno gleda z zaničevanjem, pa tudi markiz nima povsem altruističnih namenov.
Semenj ničevosti je kostumografski in scenografski spektakel, kjer se pozna močan vpliv indijskega porekla režiserke (v pozitivnem smislu, seveda), v filmu pa lahko uživajo predvsem vsi ljubitelji kiča, lažne vzvišenosti in spletk, skratka treh najbolj prepoznavnih simbolov viktorjanske družbe.
Zgodba o neumornih poskusih mlade ženske, splezati navzgor po socialni lestvici, z bolj malo pomislekov o tveganjih in posledicah, dobro prikaže predvsem vso zlaganost visoke družbe, ki se navzven kaže kot prosvetljeno in dobrohotno, za hrbtom pa spleta najbolj grde nakane in trike, ki pravzaprav še najbolje pokažejo resnično grd obraz teh ljudi.
Poroke iz ljubezni med bogatimi in revnimi in podobne romance so tako zgolj fantazije, ki naj bi ostale v knjigi, so pa seveda primerno gradivo za razkazovanje lažne svobodomiselnosti. Toda kot se izkaže sta prav ta zlaganost in nepopustljiv ponos, sila pogubni zadevi, ki naposled dohitita vsakogar in mu postopoma uničita življenje.
Reese Witherspoon je zanimiva izbira za lik ambiciozne, a tudi preračunljive povzpetnice, saj na prvi pogled deluje nekoliko preveč lahkomiselno, lahko bi rekli celo naivno, toda na srečo ji je uspelo to svojo nedolžnost preplesti z maksimalno simpatičnostjo ter neustavljivo fatalnostjo, proti koncu pa tudi s tragičnostjo.
Zelo zanimiva je tudi zgodba o ljubezenskem hrepenenju po nekem lažnem idealu, ki se je vzpostavil v mislih prijateljice glavne junakinje. Ta si namreč tako močno želi ljubezni svojega izbranca, da spregleda vse njegove prevare in grdo obnašanje, še več, ne vidi niti tistega, ki ji vedno stoji ob strani in ki jo resnično ljubi.
Morda se zdi to malce preveč pravljično romantično, toda ljubezen je včasih res tako zelo močno slepilo, da zamegli razum in zabriše tudi najbolj očitne znake prevare.
Zelo tragičen je tudi vložek vojne, predvsem naivnost mladih fantov, ki v tem vidijo možnost dokazovanja časti in iskanja slave, a potem na bojišču postane jasno, da vojna za večino ne ponuja nič od slednjega, temveč zgolj pogubo in nesrečo.
Podobno je tudi s celotno smetano družbe, ki v vojni vidi zgolj neke vrste avanturo, ali pa celo zabaven družbeni dogodek, ko pa začnejo padati granate, se pokaže njihova prava narava, pri kateri vrana vrani vendarle izkljuje oči.
Semenj ničevosti je pravi film za vse ljubitelje angleških melodram in kritik visoke družbe, ki morda na koncu nekoliko pretirava v iskanju srečnega konca za vse, ki si to (bolj ali manj) zaslužijo, toda v celoti gledano vseskozi ohranja neko rdečo nit in drži gledalca v pričakovanju, ter ga po eni strani razžalosti, kot tudi nasmeje.
*Semenj ničevosti - Vanity Fair, zgodovinska drama (režija: Mira Nair, scenarij: Matthew Faulk, Mark Skeet, Julian Fellowes, po romanu Williama Makepeace Thackeraya, igrajo: Reese Witherspoon, James Purefoy, Jim Broadbent, Gabriel Byrne, Eillen Atkins, Ramola Garai idr., trajanje: 141 minut, distribucija: Creativa cinemania group)
Ocena: kdor visoko leta ... (7/10)
