Ni ga še bilo božiča (oziroma zime), da ne bi v kina prišel kakšen film, ki bi govoril o najbolj veselem človeškem prazniku. No seveda, nekateri se radujejo zaradi rojstva odrešenika, drugi pa se veselijo Coca-Colinega dedka v rdeči obleki iz severnega pola, ki nam vsako božično jutro pod jelko nastavi kopico daril (oziroma naj bi to vsaj počel). Letos pa reflektorji ne bodo usmerjeni samo v Božička, temveč v njegovega prav posebnega pomagača - Škrata. A brez skrbi, (naivnega) božičnega duha tudi tokrat ne manjka.
Buddy (Will Farrell) je kot dejenček v sirotičnici zlezel v Božičkovo vrečo in se tako znašel na severnem tečaju, kjer so ga posvojili škratje. Buddy pa je kot vsak "pošten" človek rasel in rasel, ter kmalu prerasel vse škrate za (vsaj) dvojno višino.
Ko vendarle ugotovi, da tukaj nekaj ni v redu, mu Božiček pove iz kje zares prihaja in Buddy se veselo napoti naravnost v New York, kjer namerava poiskati svojega očeta Walterja (James Caan).
Slednji je založnik otroških knjig, ki pa že dolgo gleda le na profit, ne pa na samo kvaliteto knjig, da o njegovem prepričanju v božič sploh ne govorimo. Seveda ni ravno navdušen, ko se pred njim pojavi odrasel moški v kostumu škrata, a ker je vendarle njegov oče, sprejme "čudaka" pod svojo streho.
Pred Buddyjem pa je že nova težava, namreč kako spet zanesti božični duh med ljudi, ki na božič gledajo le še na preživeto utrujajočo tradicijo. Letenje Božičkovih sani je namreč odvisno od vere ljudi vanj, a je "verometer" zadnja leta na kritično nizkem nivoju, tako da si mora Božiček že pomagati z raketnim motorjem.
Poleg vsega pa Buddyja kot pravega moškega pričnejo dajati tudi hormoni, ko v bližnji prodajalni igrač zagleda (oziroma zasliši) dekle svojih sanj. Božične norčije se torej lahko pričnejo.
Kaj gre torej pričakovati od filma Škrat, zgodbe o odraslem moškem, ki se s škratovsko nedolžnostjo odpravi v veliki kruti človeški svet, iskat svoje prave identitete?
Zgodbe vsekakor ne, saj je ta razen sila simboličnih tem povsem nerealna. Nekaj življenjskih resnic sicer lahko najdemo, npr. pri odkrivanju korenin glavnega junaka, ljubezni staršev, kljub nerazumevanju otrok, pravih vrednotah božiča itd., čeprav je vse to zavito v zelo debele povoje osladnosti in površnosti.
Ampak dobro, take komedije si gledalec tako ali tako ne gre ogledati zaradi odkrivanja višjih filozofskih dognanj, temveč izključno zaradi zabave ali pa zaradi optimističnega božičnega vzdušja, tega pa ima Škrat v izobilju.
Seveda je najprej treba sprejeti dejstvo, da bomo uro in pol gledali odraslega moškega v pajkicah. Kogar ta ideja preveč ne zastraši, bo morda še malce premislil ob podatku, da človeškega škrata igra Will Ferrell, ki bi si ga takole na pamet bolj težko predstavljali kot sila simpatičnega.
No, pa vendarle je simpatičen na svoj bebast način, seveda pa je že takoj na začetku filma jasno, da bo za potrebe (nasilne) komike prejel veliko število brc, udarcev in vseh drugih mogočih batin. Pač nekako v stilu Stana in Olia.
Kot drugo pa se komika filma opira predvsem na dejstvo, da so odrasli že pozabili, kako je biti otrok in da se zaradi potreb čuvanja spoštovanja drugih ljudi ne znamo, oziroma predvsem nočemo povsem iz srca veseliti lepih stvari.
Buddyja pa seveda nič ne moti, če cel svet ve, da je srečen, srečen pa je tako ali tako praktično zaradi vsake stvari.
Škrat je zaradi svoje naivnosti in neke presnetljivo prepričljive nedolžnosti precej zabaven film, ki ima le eno zares veliko pomanjkljivost: k nam je prišel z dvomesečno zamudo.
Ko si človek namreč ogleda film, je poln božičnega idealizma in ob soju božičnih okrasnih lučk bi ta lep občutek v gledalcu zagotovo ostal nekoli dlje, kot pa v tem času.
Ko namreč danes stopimo iz kinodvorane, se zavemo, da bi Buddy v resničnem svetu v najboljši verziji po hitem postopku končal v norišnici, po malce bolj temačni verziji pa bi ljudje neizprosno izkoristili njegovo naivnost, kar bi ga seveda duševno zlomilo, tako da bi se vdal alkoholu in drogi, kmalu končal v zaporu, kjer bi ga posilili, tako da bi se okužil z AIDSom in nazadnje zagrenjen in razočaran umrl nekje na samem, medtem ko bi se svet hladnokrvno vrtel naprej v vsej svoji prevzetnosti in zlaganosti.
Hno ja, morda pa problem sploh ni v filmu, temveč v nas samih, da si ustvarjamo tako turoben svet, skoraj brez vsakega iskrenega veselja in da se tako zelo učinkovito trudimo iztrebiti vsakršno ljubezen do sočloveka.
Kakorkoli že, Škrat je vsekakor pravi božični film, z zelo veselo in optimistično glasbo, tumpast po svoji vsebini, a lep po svoji duši. Zagotovo pa je velika zabava za otroke, četudi več ne verjamejo v Božička. Kajsi ga vedi, morda pa bodo po ogledu tega filma spet pričeli verjeti vanj?
*Škrat, fantazijska družinska komedija (režija: Jon Favreau, scenarij: David Berenbaum, igrajo: Will Farrell, James Caan, Bob Newhart, Edward Asner, Mary Steenburger idr., distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: kako zaupati moškemu v pajkicah? (6/10)
